Pravijo, da s starostjo postajamo modrejši, žal pa se takrat zmanjšujejo tudi naše telesne zmožnosti in kognitivne sposobnosti. Vseh starostnikov pa to ne prizadene enako; telesno aktivni posamezniki z dobro genetiko, ki se zdravo prehranjujejo, so v boljši formi kot neaktivni posamezniki, ki jedo nezdravo in kadijo. Z vidika zdravstvenih sistemov so pomembni povprečno zdravje in počutje celotne demografske skupine ter uporaba priročnih in stroškovno učinkovitih diagnostičnih metod.
V tem blogu boste izvedeli več o:
6-minutni test hoje (6MWT) je bil prvotno zasnovan za ocenjevanje zmožnosti za telesno aktivnost/funkcionalne zmogljivosti pri bolnikih s kardiopulmonalnimi težavami (npr. kroničnimi boleznimi dihal in srčnim popuščanjem), vendar se je hitro izkazal za uporabnega tudi pri osebah brez teh težav [1]. Med drugim je primeren za osebe z zapletenimi živčno-mišičnimi boleznimi, kot sta bolezen Charcot-Marie-Tooth in spinalna mišična atrofija, ter stanji, kot sta fibromialgija in multipla skleroza (MS) [2-5].
Če odmislimo naprednejša diagnostična orodja in metode, ki se uporabljajo za diagnosticiranje določene bolezni, je test 6MWT priročna, stroškovno učinkovita in klinično dokazana metoda za ugotavljanje morebitnega zmanjšanja funkcionalne zmogljivosti ali izboljšanja stanja po terapevtskih posegih. Splošen, a celovit vpogled, ki ga omogoča test 6MWT, ima svoje slabosti in prednosti – odvisno od namena uporabe testa.
Primer tega je ocenjevanje zmožnosti za telesno aktivnost pri starejših – veliki demografski skupini, katere edini skupni imenovalec je starost – z namenom prepoznavanja posameznikov, ki potrebujejo posebna navodila za vadbo, in oseb, ki v določenem časovnem okvirju sploh niso zmožni izvajati telesne aktivnosti. Splošna in celovita ocena kardiopulmonalne in mišične pripravljenosti, ki se odraža v prehojeni razdalji v šestih minutah, je zato pomembna prednost testa 6MWT. Kakšna pa je reprezentativna prehojena razdalja pri zdravih starostnikih v primerjavi s tistimi, ki imajo različne bolezni?
Nobeno presenečenje ni, da se povprečna prehojena razdalja pri testu 6MWT pri mladih, zdravih odraslih bistveno razlikuje od razdalje, ki jo prehodijo bolniki tudi z manj resno obliko kardiopulmonalnih ali (živčno-)mišičnih bolezni, pri starejših pa so razlike še večje. Celovita raziskava, v kateri so sodelovali udeleženci iz sedmih držav, je pokazala, da je bila povprečna razdalja v starostni skupini 40–49 let 611 ± 85 m, v skupini 70–80-letnikov pa je bila razdalja mnogo krajša: 514 ± 71 m [6]. Bolezni še dodatno vplivajo na dolžino prehojene razdalje.
Ena od raziskav o testu 6MWT pri bolnikih s kronično obstruktivno pljučno boleznijo (KOPB) je denimo pokazala, da so osebe s posebej hudo obliko te bolezni in srčno-žilnimi težavami prehodile zgolj 256 ± 73 m [7]. V nasprotju z njimi pa je primerljiva skupina zdravih oseb povprečno prehodila 559 ± 80 m, torej več kot dvakrat daljšo razdaljo [6]. Pri tem je treba tudi upoštevati, da na rezultat/razdaljo pri testu 6MWT vplivajo bolnikov spol, višina in indeks telesne mase (ITM) [8].
Glede natančnih povprečnih razdalj pri testu 6MWT pri zdravih starostnikih je celovita metaanaliza 13 ločenih raziskav pokazala, da je povprečna prehojena razdalja (za moške) v starostni skupini 60–69 let znašala 560 m, pri 70–79-letnikih 530 m, v skupini 80–89 let pa 446 m [9]. Razlike med spoloma so bile najbolj opazne v najstarejši starostni skupini (80–89 let): ženske so prehodile zgolj 382 m (oz. 64 m manj kot moški iste starosti) [9]. Razlike so seveda še bolj izrazite pri primerjavi zdravih starostnikov in bolnikov s spremljajočimi boleznimi.
Obstaja nekaj namenskih raziskav, v katerih so bili raziskani vplivi bolezni in zdravstvenih stanj na test 6MWT pri starejših. V eni od raziskav o debelosti so raziskovalci ugotovili, da obstajata obratno sorazmerje med prehojeno razdaljo in hitrostjo hoje ter pozitivna povezava z resnostjo dispneje in mišično-skeletno bolečino [10]. Druga raziskava se je osredotočila na vpliv oslabljene mišične moči na prehojeno razdaljo pri testu 6MWT [11]. Tretja je preučevala učinke kardiopulmonalnih bolezni, ki so imele največji vpliv, kar ni presenetljivo [12]. V zvezi s tem je treba izpostaviti še eno prednost testa 6MWT – prepoznavanje oseb, ki bi jim najbolj koristila znana konzervativna metoda zdravljenja.
Vodene telesne vadbe so za starejše dokazano lahko zelo koristne. Izgubo mišične mase in moči ter izgubo kostne gostote, kar je za proces staranja običajno, lahko z redno vadbo zmanjšamo ali celo odpravimo (do določene mere) [13-16]. Enako velja za kardiovaskularne bolezni: redna vadba je povezana z manjšim tveganjem za koronarno arterijsko bolezen (KAB) in možgansko kap (zlasti ishemično možgansko kap) [17-19]. Nenazadnje je vadba koristna tudi kot ukrep za preprečevanje pojava demence in nadaljnjega upada kognitivnih sposobnosti pri osebah, ki že imajo takšne težave [20, 21].
Zmožnost za telesno aktivnost se pri starostnikih močno razlikuje in nekateri zaradi svojega zdravstvenega stanja ne morejo izvajati določene vrste vadbe oz. to zmorejo samo v omejenem obsegu. Obstajajo različne metode za prepoznavanje teh oseb, vendar so le redke tako priročne kot test 6MWT, kar je pokazala tudi celovita raziskava, v katero je bilo vključenih 156 starostnikov iz stanovanjskih skupnosti starejših [22]. Raziskovalci so preučevali povezavo med razdaljo pri testu 6MWT in zdravstvenim stanjem ter ugotovili pomembno korelacijo: slabše zdravstveno stanje se je odražalo v krajši prehojeni razdalji [22]. Poleg tega se je test 6MWT izkazal za koristnega pri razvrščanju testiranih oseb v skupine glede na njihovo funkcionalno sposobnost [22]. Omenjena kategorizacija se lahko nato uporabi za pripravo smernic za vadbo za osebe z omejeno fizično sposobnostjo ali s posebnimi težavami [22].
Test 6MWT je vsestransko in celovito orodje za ocenjevanje zmožnosti za telesno aktivnost pri starejših in je kot tako primerno za prepoznavanje oseb, ki bi jim koristila posebna navodila za vadbo ali bi potrebovale voden način vadbe.