Celovita ocena periferne arterijske bolezni

Pravilna diagnoza periferne arterijske bolezni (PAB) je lahko zahtevna naloga celo za izkušene zdravnike z leti praktičnih izkušenj. Ta trditev pa je resnična le, če zdravnik namesto sodobnih diagnostičnih pripomočkov uporabi fizični pregled ali katero drugo »praktično« metodo. Velika prednost prvih je namreč izjemna natančnost in zanesljivost.

Prevalenca PAB hitro raste; po ocenah je bolezen leta 2015 imelo 236 milijonov bolnikov, kar presega 202 milijona iz leta 2010; po pričakovanjih se bo ta trend rasti nadaljeval [1, 2]. To seveda ni presenetljivo, saj ima PAB številne enake dejavnike tveganja kot druge kardiovaskularne bolezni (KVB), zlasti koronarna arterijska bolezen (KAB), ki je med njimi največja povzročiteljica smrti. Glavna temeljna patofiziologija je enaka – ateroskleroza.

Eden od najpomembnejših dejavnikov tveganja za aterosklerozo je sladkorna bolezen, zato so številni bolniki s PAB tudi sladkorni bolniki. Najmanj 20 % vseh bolnikov s sladkorno boleznijo ima tudi PAB, vendar je ta številka zavajajoča, ker vključuje samo tiste s simptomatično obliko bolezni [4].

Tipične simptome (intermitentno klavdikacijo) ima samo približno 10 % bolnikov s PAB, 40 % bolnikov je povsem brez simptomov, ostali bolniki (50 %) pa imajo atipične simptome, ki jih je mogoče pripisati drugim boleznim [5, 6]. Tveganje za intermitentno klavdikacijo je pri sladkornih bolnikih še večje: pri moških je tveganje za 3,5-krat večje in pri ženskah za 8,6-krat večje v primerjavi s pripadniki istega spola, ki nimajo sladkorne bolezni [7].

In to še niso vsi škodljivi učinki sladkorne bolezni na PAB. Sladkorna bolezen je namreč tesno povezana z najresnejšo napredovalo obliko PAB, kritično ishemijo okončin (KIO). Stopnje prevalence sladkorne bolezni pri bolnikih s KIO dosegajo celo 50 % in pri teh posameznikih prihaja do slabših izidov, kar zadeva amputacije spodnjih okončin in smrtnost, v primerjavi z bolniki brez sladkorne bolezni  [8, 9, 10]. Pri bolnikih z obema boleznima je tveganje na splošno občutno večje (od 5- do 15-krat) kot pri tistih, pri katerih se je razvila le PAB [11]. Diagnoza KIO brez drugih bolezni je povezana z zelo visokimi stopnjami amputacije in smrtnosti [12, 13, 14, 15, 16].

Sladkorna bolezen je lahko še posebej težavna za zdravljenje in obravnavo, kar pa ne velja za številne druge dejavnike tveganja za PAB, s katerimi sta znatno znižani pogostnost in resnost bolezni. Glavni primer je kajenje, ker je drugi najpomembnejši dejavnik tveganja, njegove škodljive učinke pa je mogoče zelo zmanjšati ali v celoti odpraviti, če se želi bolnik znebiti navade in mu je zagotovljena primerna podpora. Kajenje tobaka znatno poveča tveganje za PAB, zlasti pri kadilkah, pri katerih obstaja 20-krat večje tveganje kot pri ženskah, ki niso nikoli kadile [17, 18]. Poleg znižanja tveganja za KVB je opustitev kajenja zelo koristna še zaradi številnih drugih razlogov, vendar vseeno vključuje preostalo tveganje pri bolnikih s PAB: pri nekdanjih kadilcih je tveganje za 2,6-krat večje kot pri posameznikih, ki niso nikoli kadili [19].

Drugi pomembni dejavniki tveganja vključujejo kronično ledvično bolezen (KLB) in možgansko kap, prehodne ishemične napade (TIA) in miokardni infarkt (MI) v anamnezi [20, 21, 22, 23, 24, 25, 26]. Tveganje obstaja tudi pri posameznikih s hiperlipidemijo, hipertenzijo, nezdravo telesno težo, kronično obstruktivno pljučno boleznijo ali KOPB in PAB v družinski anamnezi [27, 28, 29, 30, 31].

Vendar je mogoče načrtovati primeren postopek zdravljenja šele, ko je pridobljena končna diagnoza. Fizični pregled je ena od možnosti, ki pa ni zanesljiva, zlasti če ga izvede neusposobljen izvajalec [32]. Neprimerljivo boljša diagnostična metoda je angiografija, ki je izjemno natančna, vendar zapletena in draga metoda, za katero se porabi veliko časa in za nekatere bolnike morda celo ni primerna [33, 34]. Druga najboljša možnost je ocena gleženjskega indeksa, ki jo je mogoče izvesti na več načinov.

Diagnostični pripomoček mTABLET ABI

Standardna presejalna metoda za diagnosticiranje PAB in oceno njene resnosti je Dopplerjeva metoda, ki vključuje uporabo Dopplerjeve sonde in sfigmomanometra: izvajalec preiskave meri sistolični krvni tlak (KT) na nadlakti (brahialna arterija) in na gležnju (tibialna arterija in dorzalna nožna arterija) ter ročno izračuna gleženjski indeks. Je relativno preprost diagnostični postopek, vendar je njegova natančnost odvisna od izkušenj, znanja in spretnosti izvajalca preiskave [35]. Poleg tega je izvedba postopka dolgotrajna – traja lahko kar do 30 minut, v primerjavi z 1 minuto pri širše uporabnem oscilometričnem pletizmografskem pripomočku [36, 37]. Vendar so na voljo celo boljši, še bolj vsestranski pripomočki.

MESI mTABLET ABI je odličen primer, saj ponuja veliko več kot le natančno diagnozo in oceno PAB. Kombinira diagnostični modul za merjenje gleženjskega indeksa z intuitivnim uporabniškim vmesnikom tablice MESI mTABLET in integrirano podporo za sistem za upravljanje in skupno rabo elektronskih zdravstvenih kartotek (EHR), s čimer je zdravnikom in drugim zdravstvenim delavcem zagotovljeno zmogljivo orodje v boju proti PAB. Poleg tega se manšete za tlak diagnostičnega modula ABI brezžično povežejo z napravo MESI mTABLET, kar zagotavlja še preprostejšo uporabo. S prijaznostjo uporabnikom, ki jo ponuja to diagnostično orodje, se lahko kosa samo še vgrajena napredna tehnologija, vključno s tehnologijo 3CUFF™, ki omogoča sočasno merjenje nadlaktnih in gleženjskih tlakov, ter algoritmom PADsense™ za odkrivanje resne PAB, ki je drugi primerljivi pripomočki na trgu pogosto ne odkrijejo.  

Za diagnosticiranje PAB so na voljo številni diagnostični pripomočki, vendar so samo nekateri, če sploh kateri, tako vsestranski kot MESI mTABLET ABI, ki ponuja natančno oceno gleženjskega indeksa, takojšnje shranjevanje rezultatov v bolnikovo EHR ter hitro in preprosto skupno rabo podatkov z drugimi zdravstvenimi delavci.