Kardiovaskularne bolezni (KVB) so vodilni vzrok smrti na svetu; število smrtnih žrtev se bo v prihodnosti verjetno še povečalo, predvsem zaradi staranja in rasti števila prebivalstva [1]. Samo leta 2020 so KVB povzročile približno 19 milijonov smrti, medtem ko je zaradi raka, ki je drugi najpogostejši vzrok smrti, v istem letu umrlo več kot 10 milijonov ljudi [2] [3]. KVB so običajno veljale za bolezni izobilja, ki prizadenejo prebivalce gospodarsko razvitih držav, kjer si lahko privoščijo način življenja, ki te bolezni povzroča. Toda zdaj se v državah z nizkimi in srednjimi dohodki razširjenost KVB povečuje [4]. Na srečo obstajajo priročni in stroškovno učinkoviti načini ocenjevanja kardiovaskularnega tveganja. Hitrost pulznega vala (ki se uporablja za oceno togosti arterij) je neodvisen pokazatelj obolevnosti in umrljivosti zaradi kardiovaskularnih bolezni [10] [11]; ki ga je mogoče izmeriti v eni minuti skupaj z drugimi arterijskimi preiskavami, npr. skupaj z avtomatizirano meritvijo gleženjskega indeksa (ABI). Vse to pomembno prispeva k celoviti analizi arterij.
V tem blogu boste izvedeli več o naslednjih temah:
Hitrost pulznega vala (PWV) je hitrost, s katero se pulzni val širi po ožilju, ne glede na to, ali gre za eno samo arterijo ali več arterij skupaj [5]. Podrobno definicijo PWV najdete tukaj.
Koncept PWV je uvedel John Crighton Bramwell v začetku 20. stoletja; opravil je obsežne raziskave o povezavi med vrednostmi PWV in elastičnostjo arterijske stene [6] [7]. Klinični pomen PWV je bil priznan v 60. letih prejšnjega stoletja, ko je tehnologija omogočila natančnejše meritve PWV. Pomembna je bila ugotovitev, da je PWV višja pri sladkornih bolnikih in da obstaja pozitivna povezava med visoko PWV in aterosklerotičnimi spremembami arterij [8] [9]. V poznejših obsežnejših raziskavah so pridobili trdne dokaze, da je PWV napovednik prihodnjih kardiovaskularnih dogodkov in splošne umrljivosti zaradi bolezni.
Togost arterij, posredno merjena s PWV, je neodvisen pokazatelj obolevnosti in umrljivosti zaradi kardiovaskularnih bolezni [10] [11]. Na splošno se togost arterij z leti povečuje; to je posledica razgradnje elastinskih vlaken (ki jih postopoma nadomešča trši kolagen) v arterijskih stenah, vendar se ta proces lahko pospeši, med drugim zaradi dejavnikov tveganja za kardiovaskularne bolezni (kajenje, sladkorna bolezen, povišan krvni tlak, debelost, pomanjkanje telesne aktivnosti itd.) [12]. Zaradi tega je PWV celostni biomarker, saj odraža skupni učinek spremenljivih in nespremenljivih dejavnikov na zdravje arterij in posledično na celoten kardiovaskularni sistem.
Raziskave kažejo, da se z vsakim povečanjem PWV za 1 m/s skupna umrljivost zaradi kardiovaskularnih bolezni poveča za 12–14 % [13]. Poleg tega smernice ESC/ESH o obravnavi arterijske hipertenzije iz leta 2018 hitrost karotidno-femoralnega pulznega vala nad 10 m/s štejejo kot asimptomatsko poškodbo organov [14]. Za primerjavo: povprečna referenčna vrednost PWV za zdrave osebe, mlajše od 30 let (z optimalnim ali normalnim krvnim tlakom in brez dejavnikov tveganja za kardiovaskularno bolezni), je 6,2 m/s [15]. Pri tem je treba upoštevati, da ta referenčna vrednost velja za evropsko populacijo; referenčne vrednosti za druge populacije so lahko drugačne [16].
Obstaja več metod za merjenje PWV. Nekatere so natančnejše od drugih, vendar so tudi dražje in zahtevnejše za uporabo. Na splošno jih lahko razdelimo na neinvazivne in invazivne ter na regionalne in lokalne (glede na obseg meritve). Invazivni postopek, ki se zaradi zapletenosti in stroškov običajno izvaja zelo redko, vendar velja za zlati standard za merjenje PWV aorte, je kateterizacija [17]. Neinvazivne metode vključujejo magnetno resonanco (MRI), ki je seveda draga in se uporablja le v posebnih okoliščinah, ter metode z uporabo tlačnih manšet –za merjenje karotidno-femoralnega pulznega vala (cfPWV), brahialno-gleženjskega pulznega vala (baPWV) in puzlnega vala od prstov na rokah do prstov na nogah (ftPWV) [18] [19] [20]. Vse imajo svoje prednosti in omejitve. Nekatere so bolj kot za ambulanto primerne za uporabo v bolnišničnem okolju, uporaba drugih pa je priročnejša in stroškovno učinkovitejša (s sprejemljivo klinično vrednostjo kot kazalnik togosti arterij). Odličen primer slednjega je merjenje baPWV, saj ga je mogoče opraviti z istimi diagnostičnimi napravami, s katerimi je mogoče izmeriti gleženjski indeks (ABI).
PWV in ABI nam lahko veliko povesta o stanju ožilja spodnjih okončin (in posredno o splošnem stanju kardiovaskularnega sistema). Nekaj, kar bi zanimalo številne zdravnike.
Obolenja nog pogosto povzroča nezadostna prekrvavitev. Najočitnejši primer tega je periferna arterijska bolezen (PAB), ki lahko povzroči razjede zaradi arterijske insuficience in nazadnje gangreno, pri kateri je stopnja umrljivosti visoka [21]. PAB je povezana tudi z večjo verjetnostjo kardio- in cerebrovaskularnih zapletov ter s tem povezano umrljivostjo [22], [23]. To je zaskrbljujoče, saj pogostost PAB nenehno narašča (ocenjuje se, da je leta 2015 vsaj 236 milijonov oseb, starih 25 let in več, trpelo za PAB). PAB pa ni povezana le z obolevnostjo, temveč lahko zaradi bolečin med hojo (intermitentna klavdikacija) ali amputacij omejuje tudi mobilnost in kakovost življenja [24] [25]. Poleg tega razširjenosti in obolevnosti PAB ni mogoče učinkovito izračunati na podlagi števila diagnosticiranih bolnikov, saj večina posameznikov s PAB nima simptomov [26].
Merjenje gleženjskega indeksa (ABI) lahko poleg diagnosticiranja in ocenjevanja PAB pomaga tudi pri razlikovanju med dvema najpogostejšima vrstama razjed na spodnjih okončinah: venskimi razjedami in razjedami zaradi arterijske insuficience (ishemične razjede). Prve so najpogostejše in predstavljajo približno 72 % vseh primerov, druge pa se pojavijo pri 10 % do 30 % bolnikov z razjedami na spodnjih okončinah [27]. Ostale so nevropatske, limfne in infekcijske razjede ter razjede mešane etiologije, ki jih je še posebej težko zdraviti, saj se pogosto pojavljajo pri diabetikih [27]. Različne etiologije in osnovni patofiziološki mehanizmi zahtevajo različno zdravljenje [28]. Med dvema najpogostejšima vrstama razjed, KVB, PAB, sladkorno boleznijo, ki je sama po sebi dejavnik tveganja za nastanek razjed na spodnjih okončinah, in PAB ter drugimi KVB obstaja precejšnja komorbidnost [29] [30] [31].
Na srečo se lahko nekatera ista orodja, ki se uporabljajo za diagnosticiranje in ocenjevanje PAB, uporabljajo tudi za merjenje PWV. Zdravnik tako dobi popolnejšo sliko o bolnikovem kardiovaskularnem stanju, kar mu je lahko v pomoč pri oblikovanju načrta zdravljenja. Primer tega je MESI mTABLET ABI, ki mu lahko dodamo aplikacijo PWV.
Tovrstne rešitve dajejo zdravnikom edinstven položaj za prepoznavanje bolnikov z največjim tveganjem za bodoče kardiovaskularne dogodke (tudi če pri njih predhodno niso bile diagnosticirane kardiovaskularne bolezni, kot je PAB) s pomočjo vrednosti ABI in PWV. Diagnostični sistem MESI mTABLET omogoča tudi takojšnjo izmenjavo rezultatov ABI in/ali PWV z drugim specialistom.
Predpogoj za merjenje PWV z napravo MESI mTABLET je modul MESI mTABLET ABI s štirimi napihljivimi manšetami za merjenje ABI in drugih parametrov krvnega tlaka poleg PWV. Aplikacija MESI PWV omogoča hitro in enostavno, popolnoma avtomatizirano hkratno merjenje ABI in PWV (baPWV in cfPWV, izračunana na podlagi pacientove višine) ter primerjavo slednjih z referenčnimi vrednostmi (v skladu z European Arterial Stiffness Collaboration Group). Vsi rezultati se samodejno shranijo v brezplačno shrambo v oblaku MESI mRECORDS, do katere lahko dostopate z vseh naprav, ki podpirajo splet, in z ustreznim pooblastilom. Rezultate meritev PWV je mogoče tudi takoj deliti z drugimi strokovnjaki in zdravstvenimi delavci na daljavo. Prejemnik ne potrebuje naprave MESI mTABLET; zaslon z rezultati prejme v obliki PDF, pri čemer so podatki o pacientu anonimizirani v skladu z veljavno zakonodajo.
Kaj je hitrost pulznega vala in zakaj je pomembna v klinični praksi?