We're sorry but mesimedical.com page doesn't work properly without JavaScript enabled. Please enable it to continue.
MESI logo
  1. Domov
  2. sl
  3. pogosto diagnos ...

Pogosto diagnosticirana stanja v spirometriji


LinkedIn icon Twitter icon Facebook icon

NORMALNA PLJUČNA FUNKCIJA

Pri normalni pljučni funkciji ima graf pretok/volumen naslednje značilnosti:

  • hiter dvig do najvišje stopnje pretoka,
  • skoraj linearen padec pretoka.

OBSTRUKTIVNE BOLEZNI

Za obstruktivne bolezni je značilen zmanjšan pretok zraka (hitrost vdiha in izdiha). [11] [21]

Za obstrukcijo so značilni: [11] [22] [4]

  • normalna ali zmanjšana vrednost VC,
  • normalna ali zmanjšana vrednost FVC,
  • močno zmanjšana vrednost FEV1 (zaradi upora dihalnih poti pri izdihu),
  • močno zmanjšano razmerje FEV1/FVC,
  • konkavna zanka na grafu pretok/volumen,
  • nenormalno povečana pljuča (hiperinflacija).

Astma

Astma povzroča različne stopnje težav z dihanjem zaradi vnetja in krčenja mišic okrog
dihalnih poti
, kar omejuje pretok zraka. Gre za eno najpogostejših nenalezljivih kroničnih
bolezni pljuč pri ljudeh vseh starosti. [4] [7] [23]

SIMPTOMI

Najpogostejši simptomi astme so:

  • piskajoče dihanje (piskajoč zvok med dihanjem),
  • zadihanost (dispneja),
  • tiščanje v prsnem košu (občutek, kot da bi bil okoli njega zavezan tesen trak),
  • kašelj.

Astma se lahko včasih poslabša za določeno časovno obdobje (od nekaj minut do nekaj dni). To imenujemo astmatični napad. Poleg stalnega piskajočega dihanja in kašlja lahko astmatični napadi povzročijo:

  • stalno zadihanost (ki vpliva na prehranjevanje in spanje),
  • hitro dihanje,
  • hiter srčni utrip,
  • izčrpanost,
  • omotico,
  • pomodrele ustnice ali prste,
  • omedlevico.

VZROKI

Astma se pogosto začne v otroštvu, ko se imunski sistem še razvija. Nastane lahko zaradi številnih dejavnikov tveganja (alergeni v okolju, virusna okužba, družinska anamneza, rasna ali etnična pripadnost, spol). Dejavniki tveganja so lahko kombinirani.

Astma se lahko pojavi tudi pozneje v življenju, npr. zaradi debelosti ali poklicnih tveganj (izpostavljenost industrijskemu prahu ali kemikalijam).

Astmatične napade povzročajo sprožilci:

  • okoljski dejavniki (alergeni),
  • ekstremna vročina ali mraz,
  • stres,
  • telesna vadba,

ali kombinacija navedenega.

DIAGNOSTIČNE METODE

Glavni testi, ki se uporabljajo za diagnosticiranje astme, so:

  • Alergijski testi
  • Slikovne preiskave (rentgensko slikanje prsnega koša)
  • Spirometrija:
  1. merjenje največjega pretoka: S testom izmerimo hitrost bolnikovega izdiha. Opravimo ga lahko z merilnikom največjega pretoka ali spirometrom. Rezultat lahko pokaže, ali so dihalne poti zožene.[27]
  2. metaholinski test (bronhoprovokacijski test) ali provokacijski test s histaminom: Za astmo je značilna hiperodzivnost dihalnih poti na določene snovi, kot so alergeni. Pri tem testu s spirometrijo najprej določimo bolnikovo osnovno pljučno funkcijo (FEV1). Nato bolnik vdihne določene alergene snovi (‘provokacija’). Znaten padec vrednosti FEV1 je lahko znak astme.
Astma glede na smernice ERS

V smernicah ERS je astma opredeljena kot kombinacija kot kombinacijo značilnih simptomov (zadihanost, kašelj, piskajoče dihanje, tiščanje v prsnem košu) in objektivnega dokaza čezmernega nihanja kalibra dihalnih poti z vsaj enim od naslednjih rezultatov: [28]

1. Variabilnost največjega pretoka ≥ 20 % ali spontana variacija vrednosti FEV1 ≥ 12 % in 200 ml

2. Reverzibilnost po inhalaciji bronhodilatatorja z izboljšanjem vrednosti FEV1 ≥ 12 % in 200 ml

3. Hiperodzivnost dihalnih poti: PC20-M (ali H) < 8 mg/ml (ali 16 mg/ml pri bolnikih, zdravljenih z inhalacijskimi kortikosteroidi), PD manitol < 625 mg ali upad FEV1 ≥ 10 % po telesni vadbi

  • PC20-H: provokacijska koncentracija, ki povzroči 20-odstotni upad vrednosti FEV1 s histaminom
  • PC20-M: provokacijska koncentracija, ki povzroči 20-odstotni upad vrednosti FEV1 z metaholinom
  • PD: provokacijski odmerek

4. Izboljšanje vrednosti FEV1 ≥ 12 % in 200 ml po dvotedenskem ciklu zdravljenja z oralnimi kortikosteroidi ali 4- do 6-tedenskem ciklu zdravljenja z inhalacijskimi kortikosteroidi

ZDRAVLJENJE

Zdravilo za astmo zaenkrat ne obstaja, vendar lahko zdravljenje pomaga pri obvladovanju simptomov. Zdravnik ali medicinska sestra, specializirana za astmo, z bolnikom navadno oblikuje individualni načrt
zdravljenja.

Glavna metoda zdravljenja astme je uporaba inhalatorjev. Preventivni inhalatorji so pripomočki, ki zmanjšujejo vnetje in občutljivost dihalnih poti; uporabljati jih je treba vsak dan, tudi ob odsotnosti simptomov. Večina astmatikov uporablja tudi olajševalne inhalatorje za zdravljenje simptomov, ko se ti pojavijo. V hujših primerih se lahko predpišejo tablete ali določijo druge metode zdravljenja. [29] [67]

KOPB

Kronična obstruktivna pljučna bolezen (KOPB) je neozdravljiva, napredujoča kronična pljučna bolezen. Je tretji najpogostejši vzrok smrti na svetu. [30]

KOPB lahko povzroči številne zaplete, med drugim: [31]

  • Okužbe dihal zaradi oslabljene imunosti dihal. Bolniki s KOPB so bolj dovzetni za prehlade, pljučnico in gripo. Ta stanja še poslabšajo težave z dihanjem in lahko še bolj poškodujejo pljučno tkivo.
  • Srčne bolezni. KOPB lahko poveča kardiovaskularno tveganje, vključno s tveganjem za srčni infarkt.
  • Poveča se tudi tveganje za razvoj pljučnega raka.
  • Pljučna hipertenzija: visok krvni tlak v arterijah, ki dovajajo kri v pljuča.
  • KOPB je težko obvladovati in zaradi težav z dihanjem onemogoča številne dejavnosti. To lahko prispeva k pojavu depresije.

SIMPTOMI

Bolnik se sooča z vedno večjimi težavami z dihanjem in omejenim pretokom zraka. Pri številnih bolnikih se lahko kronični kašelj (z izkašljevanjem sluzi ali brez njega) pojavi več let pred omejenim pretokom zraka. Drugi simptomi so tiščanje v prsnem košu, utrujenost ter kronična in napredujoča zasoplost (dispneja).[31] [32]

Pri tem je treba upoštevati diferencialne diagnoze. Zasoplost in kašelj sta denimo tudi simptoma covida-19, pljučnice in astme.

VZROKI

Ključni dejavnik tveganja, ki ga je mogoče preprečiti, je kajenje. Med druge vzroke spadajo izpostavljenost dražljivim snovem v okolju ali na delovnem mestu, ekstremna vročina ali mraz ter genetska stanja: pomanjkanje beljakovine alfa1-antitripsin (AAT) vpliva na sposobnost telesa, da proizvaja to beljakovino, ki ščiti pljuča.[31]

Sprožilci poslabšanja KOPB: pri polovici primerov so to virusne ali bakterijske okužbe, pri drugi polovici primerov pa okoljski dejavniki.

DIAGNOSTIČNE METODE

KOPB diagnosticiramo na podlagi:

  • Anamneze (razvoj bolnikovih simptomov, dejavniki tveganja, družinska anamneza)
  • Vprašalnikov [35]: Vprašalnik britanskega sveta Modified British Medical Research Council (mMRC) ocenjuje zadihanost – od stopnje 0 (zadihanost le pri naporni telesni vadbi) do stopnje 4 (vpliva na vsakodnevne dejavnosti, tudi na to, ali bolnik lahko odide od doma). Test za ocenjevanje KOPB (COPD Assessment Test – CAT) ocenjuje vpliv KOPB na bolnikove vsakdanje aktivnosti, in sicer z ocenami od 0 do 40.
  • Spirometrije (FEV1/FVC): S spirometrijo merimo omejitev pretoka zraka. Spirometrija igra pomembno vlogo je pri odkrivanju KOPB v zgodnji fazi, tj. preden se pojavijo očitni simptomi. Pri tem se uporabljajo bronhodilatatorji (zdravila za sproščanje bronhialnih mišic), ki omogočijo lažje prehajanje zraka skozi pljuča. [33]

Uradno diagnozo KOPB postavimo na podlagi vrednosti FEV1/FVC < 0,70 po bronhodilataciji; to kaže na stalno omejitev pretoka zraka. [30]

KOPB glede na smernice GOLD

Vrednosti FEV1/FVC po bronhodilataciji pokažejo stopnjo omejitve pretoka zraka. Na tej podlagi smernice Globalne pobude za kronično obstruktivno pljučno bolezen (Global Initiative for Chronic Obstructive Lung Disease – GOLD) razvrščajo bolnike v štiri kategorije [34]:

FEV1: forsirani ekspiracijski volumen v prvi sekundi; FVC: forsirana vitalna kapaciteta.

ZDRAVLJENJE

Zdravilo za KOPB zaenkrat ne obstaja. Pri zdravljenju KOPB se uporabljajo različne terapije za blaženje simptomov in njihove resnosti, izboljšanje kakovosti življenja in povečanje tolerance za telesno vadbo. Ključnega pomena sta opustitev kajenja in izogibanje škodljivim snovem v okolju.

Metode zdravljenja:

Inhalatorji:

  • Inhalacijski bronhodilatatorji sprostijo in razširijo dihalne poti. Vključujejo beta-2 agoniste (za odpiranje bronhijev) in antimuskarinike (za sproščanje dihalnih poti z blokiranjem živčnih impulzov, ki povzročajo krčenje mišic dihalnih poti).[36] Inhalacijski bronhodilatatorji so lahko kratkodelujoči (uporabljajo se le v primeru zadihanosti) ali dolgodelujoči (uporabljajo se pri rednih simptomih ali poslabšanjih).
  • V hujših primerih se uporabljajo steroidni inhalatorji; vsebujejo kortikosteroid, ki zmanjšuje vnetje (otekanje) dihalnih poti.[37]

Tablete (bronhodilatatorji; mukolitiki – za mehčanje sluzi; steroidi; antibiotiki)

Pljučna rehabilitacija (kombinacija izobraževanja in vadbe)

Zdravljenje s kisikom

Kirurški poseg:

  • bulektomija: odstranitev zračnega žepa v pljučih;
  • kirurško zmanjšanje volumna pljuč: odstranitev poškodovanega dela pljuč, da lahko drugi deli bolje delujejo;
  • presaditev pljuč.

KOPB je mešanica več bolezni; med najpomembnejše spadata kronični bronhitis in emfizem, vendar prizadeneta različne dele pljuč. Kronični bronhitis prizadene dihalne poti (cevi, ki omogočajo vstop in izstop zraka iz pljuč), emfizem pa alveole (zračne vrečke na koncu dihalnih poti), pri čemer njihove stene popokajo. Posledično nastanejo večji zračni prostori in zmanjša se količina kisika, ki doseže krvni obtok.. [7] [38] [39]

Primer spirometrijske meritve pri dolgoletnem kroničnem kadilcu s sumom na KOPB:

BRONHITIS

Bronhitis je vnetje bronhijev. Povzroča napade kašlja s sluzjo, bolečine v prsih, piskajoče dihanje in zasoplost. Poznamo dve glavni vrsti bronhitisa, akutnega in kroničnega. [38]

Kronični bronhitis je vrsta KOPB in se razvija postopoma; simptomi lahko nihajo, vendar nikoli popolnoma ne izginejo. Ob dolgotrajnem vnetju bronhijev se nabira sluz v dihalnih poteh, kar še bolj zamaši zožene cevi. Bolnik razvije kronični kašelj, ker nenehno skuša sprostiti dihalne poti, lahko pa se sooča tudi s pogostimi bakterijskimi ali virusnimi okužbami. [33]

Akutni bronhitis je običajno posledica okužb in izgine v tednu ali dveh. Kašelj je hujši ponoči ali ob telesnem naporu.

VZROKI

Akutni bronhitis običajno povzročijo bakterijske in virusne okužbe dihal: rinovirus (navadni prehlad), gripa, respiratorni sincicijski virus (RSV), covid-19 itd. Ni nalezljiv, virusi in bakterije, ki ga povzročajo, pa so. [40]

Kronični bronhitis ni nalezljiv. Povezan je s številnimi dejavniki tveganja:

  • kajenje (aktivno ali pasivno),
  • višja starost,
  • izpostavljenost škodljivim hlapom in prahu v okolju ali na delovnem mestu,
  • družinska anamneza KOPB,
  • anamneza bolezni dihal (cistična fibroza, astma, bronhiektazija),
  • gastroezofagealna refluksna bolezen (GERB).

DIAGNOSTIČNE METODE

Pri akutnem bronhitisu je diagnoza predvsem klinična (temelji na fizičnem pregledu in anamnezi, ne toliko na laboratorijskih testih ali slikovnih preiskavah). [41]

Kronični bronhitis diagnosticiramo s:

  • spirometrijo,
  • rentgenskim slikanjem prsnega koša (za odkrivanje srčnega popuščanja in drugih bolezni, ki povzročajo težave z dihanjem),
  • računalniško tomografijo (CT): za podrobno preiskavo pljuč, zlasti pri sumu na KOPB (emfizem).

Pri bolnikih s kroničnim bronhitisom je treba opraviti preiskavo za KOPB.

ZDRAVLJENJE

Bolniki z akutnim bronhitisom običajno ne prejemajo zdravil. V primeru virusnih okužb se lahko predpišejo protivirusna zdravila. Enako velja za antibiotike pri bakterijskih okužbah, zlasti pri bolnikih z drugimi pljučnimi boleznimi ali v primeru napredovanja v pljučnico. [42] [43]

Kronični bronhitis ni ozdravljiv. Stanje se umiri, če bolnik ni izpostavljen dražljajem.

Metode zdravljenja kroničnega bronhitisa so:

  • bronhodilatatorji,
  • zdravljenje s kisikom in
  • stereoidi. [33]

EMFIZEM

Emfizem je neozdravljiva napredujoča pljučna bolezen. Prizadene alveole – mesto, kjer si kri in pljuča med procesom dihanja izmenjujejo kisik in ogljikov dioksid. [44]

VZROKI

Glavni vzrok je dolgotrajna izpostavljenost cigaretnemu dimu. Sledijo okoljski onesnaževalci (npr. onesnaženost zraka, industrijske kemikalije). Zaradi genetskega pomanjkanja alfa1-antitripsina (AAT –beljakovine, ki pomaga ščititi pljuča pred vnetji in okužbami) je lahko bolnik bolj dovzeten za okoljske dejavnike; s tem se poveča tveganje za emfizem in KOPB.

SIMPTOMI

  • Zasoplost: glavni simptom. Sprva le ob fizičnem naporu, pri napredovanju bolezni pa se lahko pojavijo težave z dihanjem v mirovanju.
  • Kašelj: številni bolniki z emfizemom imajo tudi kronični bronhitis in zato kronični kašelj. [45]
  • Piskajoče dihanje
  • Sodčast prsni koš: pojavi se lahko zaradi povečanega volumna pljuč in njihove prenapihnjenosti.
  • Izguba telesne teže: zaradi napora pri dihanju in zmanjšanega apetita v napredovalih fazah.

DIAGNOSTIČNE METODE

Fizični pregled in ocena anamneze (simptomi, družinska anamneza, kajenje, izpostavljenost dražljajem iz okolja)

Spirometrija: Pokaže zmanjšane vrednosti FEV1 (slabše kot pri kroničnem bronhitisu), FVC in FEV1/FVC.

Slikovne preiskave:

  • rentgensko slikanje prsnega koša: za izključitev drugih bolezni, zlasti srčnih;
  • računalniška tomografija visoke ločljivosti (HRCT): za natančno oceno strukturnih sprememb, povezanih z emfizemom, npr. hiperinflacij in bul (zračnih žepkov).

ZDRAVLJENJE

  • Zdravila: bronhodilatatorji (za sprostitev dihalnih poti); steroidi (pri vnetjih); antibiotiki (pri okužbah dihal, npr. pljučnici, gripi ali akutnemu bronhitisu).
  • Cepiva: priporočljivo je cepljenje proti gripi in pljučnici.
  • Pljučna rehabilitacija: združuje izobraževanje (prehrana, dihalne tehnike, pomoč pri opuščanju kajenja) in telesno vadbo.
  • Zdravljenje s kisikom: v poznejših fazah tudi za uporabo na domu.
  • Kirurški poseg: zmanjšanje volumna pljuč, odstranitev poškodovanega tkiva.
  • Presaditev pljuč
  • Terapija z beljakovinami: infuzije AAT v primeru genetskega pomanjkanja AAT.

Cistična fibroza

Cistična fibroza (CF) je najpogostejša avtosomno recesivna bolezen (tj. prenaša se s staršev na otroka) v populaciji belcev. Pojavi se pri približno 1 od 2500 do 3500 rojstvih. V drugih etničnih skupinah je manj pogosta. [49]

VZROKI

CF je posledica mutacij v genu za regulator transmembranske prevodnosti pri cistični fibrozi (CFTR). Mutacije vplivajo na delovanje beljakovine CFTR, ki uravnava pretok soli in vode v celice in iz njih. Okvarjena beljakovina CFTR povzroča nastajanje goste, lepljive sluzi v različnih organih, predvsem v pljučih in prebavnem sistemu.

SIMPTOMI

Običajno se pojavijo ob rojstvu ali kmalu po njem, najpogosteje v obliki počasnega pridobivanja telesne teže in okužbe dihal.

DIAGNOSTIČNE METODE

Če je cistična fibroza v družinski anamnezi, je pred nosečnostjo priporočljivo opraviti test prenašalstva dednih bolezni (s krvjo ali vzorcem iz ust) za okvarjeni gen. Testiranje za CF je mogoče opraviti tudi med nosečnostjo, vendar se izvajajo le ob veliki verjetnosti za CF, saj je povezano s tveganji. Cistično fibrozo lahko diagnosticiramo tudi pri presejalnem testiranju novorojenčkov (pregled krvi za nenormalne ravni določenih snovi). Ob pozitivnem rezultatu presejalnega testiranja izvedemo test, s katerim preverimo količino klora v znoju. Z njim potrdimo CF – povišana raven klora je znak te bolezni.

Bistveno je, da diagnozo postavimo čim prej; nekaj tednov po rojstvu je za optimalne rezultate že prepozno.

ZDRAVLJENJE

Farmakogenomsko zdravljenje vključuje prilagajanje zdravljenja z zdravili na podlagi posameznikove genetske sestave. Različne mutacije CFTR pa različno vplivajo na beljakovino CFTR; to pomeni, da se ta zdravila lahko uporabljajo samo za zdravljenje bolnikov z določenimi mutacijami. [51]

Zdravljenje CF se osredotoča na redčenje sluzi, izboljšanje prebave in dihanja ter preprečevanje in zdravljenje okužb. Vključuje tehnike za čiščenje dihalnih poti (čiščenje sluzi iz pljuč), zdravila (zdravila za redčenje sluzi; antibiotiki za okužbe; protivnetna zdravila; dodatki pankreasnih encimov za insuficienco pankreasa) in presaditev pljuč.

BRONHIEKTAZIJA

Bronhiektazija je napredujoča kronična bolezen, za katero sta značilna nepopravljiva razširitev in brazgotinjenje dihalnih poti, kar povzroča kopičenje sluzi in ponavljajoče se okužbe dihal. V nasprotju z boleznimi, kot sta KOPB in astma, je zanjo značilna predvsem omejitev pretoka zraka zaradi vnetja, zožitve dihalnih poti in strukturnih sprememb v pljučih.

VZROKI

Bronhiektazija se lahko pojavi, če se elastično tkivo in mišice okoli bronhijev (dihalnih poti) trajno poškodujejo; zaradi tega se bronhiji nenormalno razširijo. V polovici primerov vzrok ni znan.[53]

Drugi vzroki so:

  • okužbe pljuč v otroštvu (ošpice, huda pljučnica, tuberkuloza, oslovski kašelj) v tretjini primerov,
  • imunske pomanjkljivosti (genetsko pogojene, HIV),
  • cistična fibroza,
  • nepravilnosti v cilijih (dlačicam podobne strukture, ki obdajajo dihalne poti v pljučih), ki so posledica bolezni, kot sta primarna ciliarna diskinezija (genetska) in Youngova bolezen (prizadene le moške, domnevno zaradi izpostavljenosti živemu srebru v otroštvu),
  • aspiracija (vsebina želodca nenamerno pride v pljuča),
  • alergijska bronhopulmonalna aspergiloza (ABPA): alergija na glive iz rodu Aspergillus,
  • vnetja v drugih delih telesa (npr. zaradi Crohnove bolezni, ulceroznega kolitisa, revmatoidnega artritisa).

SIMPTOMI

Trajna poškodba dihalnih poti zaradi bronhiektazije lahko povzroči: [52]

  • kopičenje sluzi in posledično kronični kašelj z vsakodnevnim izločanjem velikih količin izkašljane sluzi;
  • izkašljevanje krvi;
  • pogoste okužbe dihal (pljučnica, bronhitis);
  • zasoplost in težave z dihanjem, zlasti med telesno dejavnostjo;
  • stalno utrujenost in pomanjkanje energije;
  • bolečino ali nelagodje v prsih, pogosto zaradi kašlja ali težav z dihanjem;
  • betičaste prste: zaradi zmanjšane količine kisika v krvi se tkivo pod nohtom odebeli in konica prsta je videti nabrekla.

DIAGNOSTIČNE METODE

Za diagnozo je običajno potrebna celovita ocena, ki lahko vključuje podrobno anamnezo, krvne preiskave (za preverjanje povzročiteljev okužb – virusov, bakterij ali glivic), slikovne preiskave (HRCT – za preverjanje širine dihalnih poti), kulturo izkašljane sluzi (za preverjanje povzročiteljev okužb), bronhoskopijo (ogled pljuč s kamero, običajno pri sumu na aspiracijo) in spirometrijo. [54]

ZDRAVLJENJE

Bronhiektazija povzroča trajne poškodbe, venda lahko z zdravljenjem preprečimo poslabšanje bolezni. Pri tem pogosto uporabljamo kombinacijo tehnik za čiščenje dihalnih poti (odstranjevanje sluzi), zdravil (antibiotiki, protivirusna zdravila), cepljenj (proti gripi; pnevmokokno proti pljučnici) in spremembe življenjskega sloga (vadba, hidracija, uravnotežena prehrana). Kirurški posegi so redki. [55]

Restriktivne bolezni

Restriktivne bolezni zmanjšajo volumen pljuč, zato se pljuča ne morejo popolnoma razširiti, ko bolnik vdihne. Pojavljajo se mnogo redkeje od obstruktivnih bolezni. Pri začetni medicinski oceni nam spirometrija pomaga razlikovati med navedenima vrstama bolezni. [56][21]

Za restriktivne bolezni so značilni: [11] [4]

  • normalne oblike na spirometrijskem grafu, vendar manjše velikosti,
  • zmanjšana vrednost FVC,
  • normalno do visoko razmerje FEV1/FVC (toga pljuča imajo elastičen odboj, zato je izdih lažji),
  • pogosto razmeroma visoka vrednost PEF.

Restriktivne pljučne bolezni povzročajo dejavniki, povezani s pljuči, in nepovezani dejavniki. Vzroki za nastanek restriktivnih pljučnih bolezni, povezani s pljuči, izvirajo iz pljučnega tkiva ali dihalnih poti (kar npr. privede do pljučne fibroze ali pljučnice). Vzroki nepovezanih dejavnikov pa so izven pljuč (npr. aspiracijska pljučnica).

Pljučnica

Pljučnica ali pnevmonitis je širok izraz za vnetje pljučnega tkiva. Zajema lahko tudi vnetje, ki ga povzroči okužba, vendar se v praksi večinoma uporablja za vzroke vnetja pljuč, ki niso povezani z okužbami. Stanje se običajno pojavi, ko so pljuča izpostavljena dražilni snovi. To povzroči vnetje v drobnih zračnih mešičkih pljuč (alveolih), kar ovira prehajanje kisika skoznje v krvni obtok. [57] [58]

Če pljučnice ne odkrijemo ali ne zdravimo, lahko napreduje v kronično pljučnico, ki lahko povzroči brazgotinjenje pljuč (pljučna fibroza – življenjsko nevarno stanje).

VZROKI

Vzroka za pljučnico v večini primerov ni mogoče ugotoviti. Med pogoste vzroke spadajo:

  • Zdravila, vključno z nekaterimi antibiotiki, kemoterapevtiki in zdravili za uravnavanje srčnega utripa.
  • Dražilne snovi, ki se prenašajo po zraku: to se lahko zgodi pri kmetovanju (pesticidi, plesnivo seno), pa tudi pri uporabi vlažilnikov zraka ali masažnih kadi (kjer se lahko plesen zaradi izhlapevanja širi kot meglica).
  • Ptičje perje in iztrebki (npr. pri reji perutnine ali gojenju golobov).
  • Zdravljenje z obsevanjem prsnega koša ali celotnega telesa.

SIMPTOMI

Najpogostejši simptom je zasoplost s suhim kašljem. Spremljata ju lahko utrujenost in izguba apetita, čemur sledi nenamerna izguba telesne teže.

DIAGNOSTIČNE METODE

Najprej je treba ugotoviti, ali je bil bolnik izpostavljen kakšnemu dražljaju, ki lahko povzroči pljučnico. Pri tem je treba preučiti anamnezo in opraviti fizični pregled. Nadaljnji pregledi lahko vključujejo:

  • spirometrijo za oceno pljučne funkcije,
  • oksimetrijo,
  • krvne preiskave za določitev ravni belih krvnih celic,
  • CT-slikanje ali rentgensko slikanje (preverjanje vnetja ali tekočine v pljučih),
  • bronhoskopijo, ki lahko vključuje pljučno biopsijo (odvzem vzorca pljučnega tkiva) ali BAL (bronhoalveolarna lavaža, tj. odvzem vzorca pljučne tekočine).

ZDRAVLJENJE

Najboljše zdravljenje je izogibanje dražljajem. Glede na resnost vnetja in morebitne fibrozne spremembe lahko zdravljenje vključuje:

  • imunosupresive,
  • kortikosteroide,
  • pljučno rehabilitacijo,
  • antifibrotična zdravila,
  • zdravljenje s kisikom ali
  • presaditev pljuč.

Pljučna fibroza

Pljučna fibroza povzroča brazgotinjenje intersticijskih tkiv, tj. celic med krvnimi žilami in drugimi strukturami v pljučih. To povzroča težave z dihanjem. Najpogostejša oblika je idiopatična pljučna fibroza (IPF), tj. z neznanim vzrokom. [59]

Pljučna fibroza lahko povzroči številne zaplete, vključno z dihalno odpovedjo, odpovedjo desnega dela srca in pljučnim rakom. [57] Povprečna stopnja preživetja je od 3 do 5 let od postavitve diagnoze. [60]

VZROKI

Vzrok za pljučno fibrozo v večini primerov ni znan. Prepoznavni vzroki se delijo na pet kategorij: [62] [59]

  • Vpliv zdravil: kemoterapevtiki, nekateri antibiotiki, določena zdravila za srce.
  • Vpliv obsevanja: terapija z obsevanjem pri zdravljenju raka.
  • Okoljski: kajenje povečuje verjetnost za nastanek bolezni.
  • Avtoimunski: revmatoidni artritis, virusna okužba.
  • Poklicni: redna izpostavljenost kemikalijam in drugim škodljivim snovem (kovinarji, frizerji, kmetje, kamnoseki).

SIMPTOMI

Znaki in simptomi pljučne fibroze se lahko pojavijo zgodaj ali pa čez več let. Najpogostejša težava je stalna zadihanost (dispneja). Poleg tega se pojavljajo suh kašelj, utrujenost, nepojasnjena izguba telesne teže, bolečine v mišicah in sklepih ter betičasti prsti na rokah in nogah (zaradi premalo kisika v krvi). [61]

DIAGNOZA

Pljučna fibroza ima veliko skupnih simptomov z drugimi pljučnimi boleznimi, zato jo je težko diagnosticirati. Za diagnosticiranje se uporabljajo naslednje metode: [59]

  • Krvne preiskave: za izključitev drugih bolezni in spremljanje napredovanja bolezni.
  • Slikovne preiskave: slika brazgotinjenja pljuč lahko lahko prispeva k potrditvi diagnoze. Uporablja se rentgensko slikanje prsnega koša ali računalniška tomografija.
  • Testiranje pljučne funkcije
  • Študija desaturacije kisika: za merjenje ravni kisika v bolnikovi krvi med različnimi dejavnostmi.
  • Pljučna biopsija: odvzem vzorca pljučnega tkiva za analizo.

ZDRAVLJENJE

Zdravilo zaenkrat ne obstaja. Večina metod zdravljenja pljučne fibroze se osredotoča na lajšanje simptomov, upočasnitev brazgotinjenja in izboljšanje kakovosti bolnikovega življenja. [59] [61]

  • Zdravila: antibiotiki, kortikosteroidi.
  • Ventilator: za akutna poslabšanja (hitro poslabšanje simptomov).
  • Zdravljenje s kisikom
  • Pljučna rehabilitacija
  • Presaditev pljuč

Sarkoidoza

Sarkoidoza je večsistemska bolezen, za katero je značilen pretiran odziv imunskega sistema, kar vodi do vnetnega vzorca, imenovanega granulom (vozli imunskih celic, ki nastanejo, ker poskuša imunski sistem izolirati tuje snovi, ki jih ne more odstraniti). Razvije se lahko v katerem koli organu, tudi v pljučih, in vpliva na njegovo delovanje. Pojavi se lahko ne glede na starost ali etnično pripadnost, vendar je pogostejša pri Skandinavcih (v primerjavi z drugo populacijo belcev) in Afroameričanih. V 70 % primerov se pojavi med 25. in 40. letom starosti; pogosta je tudi pri ženskah, starejših od 50 let. [63] [64]

VZROKI

Natančen vzrok za nastanek sarkoidoze ni znan. Morda gre za genetsko nagnjenost, ki jo lahko sprožijo okoljski dejavniki, kot so virusi, bakterije, kemikalije ali prah. [64]

SIMPTOMI

Simptomi sarkoidoze so odvisni od prizadetega organa. Za pljuča so značilni respiratorni simptomi, kašelj, bolečina v prsih in dispneja. [63]

DIAGNOSTIČNE METODE

Če obstaja sum na sarkoidozo, se opravi računalniška tomografija pljuč ali rentgensko slikanje prsnega koša. Včasih se lahko uporabi bronhoskopija skupaj z biopsijo (odvzem vzorca pljučnega tkiva). [65]

ZDRAVLJENJE

Bolezen pogosto izgine brez zdravljenja v nekaj mesecih ali letih. Za lajšanje obdobja bolečine se uporabljajo protibolečinska zdravila brez recepta (npr. ibuprofen, paracetamol). Pri resnejših zapletih se za lajšanje bolečine, zmanjšanje vnetja in preprečevanje brazgotinjenja uporabljajo tablete s steroidi. [65]

E-knjiga: Kako uspešno izvesti SPIROMETRIJO