- 

Ulkusi na nogah so že sami po sebi izčrpavajoča težava, hkrati pa kažejo na prisotnost resnejših bolezni. Ena takšnih je periferna arterijska bolezen (PAB), pri kateri se, če ni zdravljena pravočasno, zaradi arterijske insuficience pojavijo ulkusi, ki jih je še posebej težko in drago zdraviti.

povecanje-zaupanja-izvajalcev-kompresijske-terapije-z-uporabo-glezenjskega-indeksa

Ulkusi, ki nastanejo zaradi arterijske insuficience, so druga najpogostejša vrsta ulkusov na spodnjih okončinah in predstavljajo 10–30 % vseh ulkusov na nogah; daleč najpogostejši so venski ulkusi, ki predstavljajo 72 % vseh primerov (1). Vendar pa prvi kljub manjši razširjenosti povzročajo večje težave pri zdravljenju, ki se izražajo v visokih stroških posegov. Študija o stroških zdravljenja kroničnih ran, opravljena leta 2014 v ZDA, je pokazala, da zdravljenje v povprečju stane 9105 dolarjev na bolnika (2). Nasprotno pa zdravljenje venskih ulkusov stane samo 1252 dolarjev (2).

Razlog za tako veliko razliko v stroških je v osnovnem patofiziološkem mehanizmu: kronični venski bolezni (KVB) in PAB. KVB je dokaj pogosta bolezen krvnih žil, ki prizadene do 83,6 % svetovne populacije v starostnem obdobju 35–65 let in se lahko kaže kot razmeroma benigna težava, npr. teleangiektazija, ali v resnejši obliki kot kronična venska insuficienca (KVI) in z njo povezani venski ulkusi (3). V nasprotju s tem je PAB v skoraj vseh svojih oblikah resna in zapletena kardiovaskularna bolezen, katere resnost in pojavnost neželenih izidov lahko močno povečajo tudi pridružene bolezni, kot je diabetes mellitus (4). Poleg tega je pogosto asimptomatska, saj ima samo približno 10 % bolnikov značilne simptome (tj. intermitentno klavdikacijo) (5). Na srečo obstaja lahek in hiter način diagnosticiranja PAB, ki je zelo uporaben tudi za razlikovanje med venskimi in arterijskimi ranami.

Zakaj je meritev gleženjskega indeksa (nujen) prvi korak pri kompresijski terapiji?

Tako arterijske rane kot venske ulkuse je treba zdraviti, vendar se natančne metode med obema boleznima močno razlikujejo in se lahko med seboj celo izključujejo. Venski ulkusi se običajno obvladujejo s kombinacijo počitka v postelji, dvigovanja nog in kompresijske terapije, v hujših primerih pa je treba opraviti kirurški poseg (6). Najpogosteje uporabljeni način obvladovanja je kompresijska terapija, ki jo bolnik običajno dobro prenaša in preprečuje nastanek novih venskih ulkusov. Vendar ni brez pomanjkljivosti: bolniki s kongestivnim srčnim popuščanjem kompresijsko terapijo težko prenašajo, kar velja tudi za tiste s periferno nevropatijo (7).

Razlikovanje med obema vrstama ulkusov zgolj na podlagi njihovega videza in predhodne diagnoze KVB ali PAB je nepremišljen in nevaren pristop, ki lahko nedvomno pripelje do neustreznega zdravljenja in odškodninskih zahtevkov zaradi malomarnosti. Meritev gleženjskega indeksa je veliko boljša možnost, ki zagotavlja še dodatno korist: oceno resnosti PAB in verjetnosti za uspešnost kompresijske terapije.

Na voljo sta dve uveljavljeni metodi merjenja gleženjskega indeksa, ena vključuje uporabo Dopplerjeve sonde in sfigmomanometra, druga pa oscilometrično-pletizmografski diagnostični pripomoček. Prva metoda je zanesljiva in natančna, vendar samo, če jo izvede usposobljen strokovnjak, postopek pa tudi v tem primeru lahko traja do 30 minut (8). Diagnostični pripomoček, ki deluje po oscilometričnem-pletizmografskem načelu, kot sta MESI ABPI MD ali MESI mTABLET ABI, je veliko boljša možnost, saj odpravi možnost uporabniške napake in omogoča izvedbo meritve v 1 minuti (910).

Ne glede na uporabljeno metodo je meritev gleženjskega indeksa nujna za oceno ulkusov na nogah ter odločitev glede uporabe kompresijske terapije in ravni kompresije. Ali je to standardni protokol v praksi? Žal ne. Obsežna študija, opravljena v Združenem kraljestvu, je pokazala, da pri približno 40 % bolnikov z ulkusi na nogah niso izmerili gleženjskega indeksa ali pa ni jasno, ali je indeks bil izmerjen (11). Ista študija je razkrila tudi, da vsaj 31 % bolnikov z venskimi ulkusi, vključenih v analizo, ni bilo deležnih kompresijske terapije (11).

Zapleti, ki izhajajo iz napačne diagnoze ali odsotnosti diagnoze in posledičnega nepravilnega zdravljenja, so številni in jih ni treba posebej poudarjati. Velja pa poudariti diagnostično vrednost meritve gleženjskega indeksa, ki presega njegovo uporabnost pri diagnosticiranju PAB in oskrbi ran. Prvič, vrednost gleženjskega indeksa lahko pokaže, da ima bolnik nestisljive arterije in je potrebna dodatna preiskava, kot je meritev indeksa palec-nadlaket (12). Drugič, vrednost gleženjskega indeksa je pomemben pokazatelj kardiovaskularnega zdravja in lahko izboljša točnost napovedi kardiovaskularnega tveganj (13).

Pri številnih bolnikih se gleženjski indeks prvič izmeri v okviru ocenjevanja verjetnosti za uspešnost kompresijske terapije. To je tudi odlična priložnost za oceno bolnikovega splošnega kardiovaskularnega zdravja, evidentiranje izmerjenega gleženjskega indeksa in vnos podatkov v bolnikovo zdravstveno kartoteko ali takojšnje pošiljanje podatkov bolnikovemu osebnemu zdravniku. To se v praksi verjetno ne izvaja, saj strokovnjaki za oskrbo ran ali izvajalci kompresijske terapije morda sploh nimajo dostopa do bolnikove kartoteke ali pa pozabijo posredovati rezultate na druge načine. Sistem elektronskih zdravstvenih zapisov (EZZ), ki omogoča preprosto izmenjavo podatkov ali je celo neposredno integriran v diagnostični pripomoček [link do produkta] bi odpravil te in številne druge težave pri komunikaciji med zdravstvenimi delavci.

Načrtovanje ustreznega zdravljenja ulkusov na nogah, ki vključuje kompresijsko terapijo, mora v vsakem primeru vključevati meritev gleženjskega indeksa, ki omogoča diagnosticiranje PAB in oceno njene resnosti, razlikovanje med venskimi in arterijskimi ulkusi ter odkrivanje prisotnosti ulkusov z mešano etiologijo.