Prihodnost merjenja gleženjskega indeksa

Periferna arterijska bolezen (PAB) je zahrbtno stanje, ki postaja vedno bolj razširjeno in pri katerem je prisotnih malo ali nič simptomov, vendar ga je s sodobnimi diagnostičnimi napravami mogoče hitro in enostavno diagnosticirati. Glavni oviri pri doseganju tega cilja sta redka uporaba teh naprav in njihova počasna uvedba v zdravstvenih ustanovah.

PAB (ki jo pogosto imenujemo tudi periferna arterijska okluzivna bolezen ali PAOB) je opredeljena kot bolezen z malo simptomi oziroma se pogosto pojavlja v asimptomatski obliki, saj so samo pri 10 % bolnikov prisotni značilni simptomi (npr. intermitentna klavdikacija), medtem ko bolezen pri kar 40 % bolnikov poteka brez simptomov [2]. Preostali bolniki pa lahko kažejo simptome, ki so značilni tudi za druga zdravstvena stanja (npr. netipična bolečina v nogah), kar otežuje pravilno in pravočasno diagnozo [1].

Tudi v razvitih državah je to tesno povezano s slabo ozaveščenostjo širše javnosti, v nekaterih primerih pa celo z razmeroma slabo ozaveščenostjo zdravnikov o diagnozi PAB [2-5]. Ta dejavnika v kombinaciji s pomanjkljivo ali redko uporabo sodobnih diagnostičnih orodij (poleg večje razširjenosti dejavnikov tveganja) prispevata k naraščajoči tihi epidemiji PAB.

Za diagnosticiranje PAB obstaja več primernih diagnostičnih metod, vendar so nekatere primernejše za uporabo v splošni medicini kot druge. Angiografija je najbolj natančna in zanesljiva metoda, vendar je pogosto predraga in neprimerna za preventivna presejalna testiranja bolnikov. Veliko primernejša je ocena na podlagi meritve gleženjskega indeksa, ki ga je mogoče izmeriti na dva podobna, vendar hkrati zelo različna načina.

Druga možnost je fizični pregled, ki ga dopolnjuje izčrpen vprašalnik (ocena dejavnikov tveganja in možnih simptomov), vendar sta njegova natančnost in zanesljivost v veliki meri odvisna od sposobnosti in (ne)izkušenosti osebe, ki izvaja pregled [6]. A tudi najbolj usposobljen zdravstveni delavec se ne more kosati s skoraj nobeno sodobno diagnostično metodo.

Meritev gleženjskega indeksa združuje prednosti obeh omenjenih možnosti, saj je oprema (v primerjavi z angiografijo) razmeroma cenovno ugodna, izvajajo pa jo lahko izvajajo tudi zdravstveni delavci, ki niso kardiologi. Do nedavnega se je večina meritev gleženjskega indeksa izvajala s pomočjo doplerjeve sonde in sfigmomanometra – ta metoda je sicer natančna in zanesljiva, vendar lahko prikaže tudi lažne pozitivne rezultate, če oseba, ki izvaja pregled, nima veliko praktičnih izkušenj [7]. Poleg tega celoten postopek običajno traja do 30 minut.

Diagnostične naprave, ki delujejo na oscilometrijsko-pletizmografski osnovi, so mnogo boljša izbira, saj so popolnoma avtomatske (kar preprečuje uporabniške napake) in lahko opravijo meritev gleženjskega indeksa v 1 minuti, kar pomeni, da so primerne za preventivne presejalne teste večjega števila bolnikov (v splošni medicini) [8]. Vendar pa še vedno obstajajo možnosti za izboljšave – počasi se začenja uveljavljati povsem nov razred diagnostičnih naprav, katerih cilj je najti rešitev za največji izziv v sodobnem preventivnem zdravstvu – učinkovito komunikacijo med zdravstvenimi delavci.

Ko je drugo mnenje pomembno

Sodobne diagnostične naprave zdravnikom omogočajo natančno oceno stanja bolnikove PAB na osnovi meritve gleženjskega indeksa in jim pomagajo določiti resnost bolezni, vendar v mejnih ali posebnih primerih niso vedno koristne. Na primer: izračun bolnikovega gleženjskega indeksa je tik nad nizko mejno vrednostjo za potrjeno diagnozo PAB (običajno je to 0,91), zdravstveni delavec pa ni prepričan, ali naj bolnika napoti k specialistu, opravi dodatne diagnostične preiskave ali pa preprosto uvrsti v skupino, ki ni izpostavljena tveganju (najslabša možnost), s tem pa vrednost gleženjskega indeksa postane le opomba v njegovi zdravstveni kartoteki. Če oseba, ki opravi meritev, ni bolnikov osebni zdravnik, ki bi moral vsaj bežno poznati zdravstveno anamnezo svojega bolnika, lahko spregleda dejavnike (tveganja), ki bi spremenili prvotno razvrstitev.

Obstajajo številni dejavniki tveganja za PAB, med drugim kajenje, sladkorna bolezen, starost, teža, hiperlipidemija, hipertenzija, predhodna diagnoza koronarne bolezni in/ali miokardnega infarkta (MI) in cerebrovaskularnih težav, diagnoza kronične ledvične bolezni (KLB), družinska anamneza bolezni in celo diagnoza kronične obstruktivne pljučne bolezni (KOPB) [9-24]. Nekateri od teh dejavnikov, kot sta starost in teža, so osebi, ki opravlja pregled, pogosto očitni, medtem ko velika večina ostalih ni. Ko bi le lahko imeli bolnikovo zdravstveno kartoteko vedno pri roki.

Naprava MESI mTABLET ponuja prav to in še veliko več. To je popolnoma prilagodljiva, prenosna diagnostična naprava, ki med drugim vključuje integriran sistem vodenja elektronskih zdravstvenih zapisov (EZZ), imenovan MESI mRECORDS, dopolnjujejo pa jo tudi aplikacije, ki so na voljo v trgovini mSTORE.

MESI mTABLET omogoča hitro in enostavno izvedbo različnih diagnostičnih postopkov (z ustreznimi brezžičnimi diagnostičnimi moduli), vključno z meritvijo gleženjskega indeksa (ABI), in samodejno shranjevanje rezultatov v bolnikov EZZ.

Posledično ima oseba, ki izvaja pregled, vedno pri roki vse informacije za odločitev o naslednjem koraku, na voljo pa ji je tudi skupna raba rezultatov z drugimi zdravstvenimi delavci (tudi tistimi, ki niso uporabniki naprave mTABLET, vendar imajo dostop do osebnega računalnika, mobilnega telefona ali tabličnega računalnika).

Bolnik lahko ima tudi zelo nizek gleženjski indeks, kar kaže na PAB v napredovali fazi, ki lahko hitro vodi v razjede zaradi arterijske insuficience (ishemične rane) in nato (v primeru neučinkovitega zdravljenja) v kritično ishemijo okončin. Po opravljenem pregledu lahko zdravstveni delavec rezultate skoraj takoj posreduje kardiologu za pridobitev drugega mnenja. Zaradi zelo nizkega gleženjskega indeksa, ki ga spremljajo morebitne pridružene bolezni, kot sta koronarna bolezen ali sladkorna bolezen (kot je navedeno v bolnikovem EZZ), bodo verjetno sledili dodatni diagnostični testi ali začetek zdravljenja. Gleženjski indeks je lahko po drugi strani tudi neobičajno visok. Hiter vpogled v EZZ bi verjetno razkril predhodno diagnozo sladkorne bolezni in možnost pojava nestisljivih arterij (ki so pri sladkornih bolnikih zelo pogoste in vzrok za diagnostično neuporaben rezultat meritve gleženjskega indeksa), zato bi se zdravstveni delavec odločil še za meritev indeksa palec-nadlaket (uporaba naprave mTABLET v kombinaciji z diagnostičnim modulom TBI) [25, 26, 27].

Druga tipična situacija, v kateri je skupna raba rezultata meritve gleženjskega indeksa in drugih podatkov zelo koristna, je oskrba ran. Oseba, ki bolnika pregleda, lahko rezultate meritve gleženjskega indeksa posreduje specialistu za oskrbo ran, ki zna takoj oceniti, za kakšne rane gre. Pacientov EZZ lahko deli tudi s kardiologom, če rezultat meritve gleženjskega indeksa kaže na prisotnost ran z mešano etiologijo in potrebuje drugo mnenje, saj arterijske in venske razjede na nogah zahtevajo zelo različne načine zdravljenja.

Sodobna diagnostična orodja za meritev gleženjskega indeksa z integrirano podporo za elektronske zdravstvene zapise omogočajo izjemno raznolikost, ki z izmenjavo podatkov pripomore k boljšemu sodelovanju med zdravstvenimi delavci, ter prispevajo k večji časovni in stroškovni učinkovitosti zdravljenja ter boljšim izidom za bolnike.