Termometri: kdaj izbrati (brez)kontaktno metodo?

Tako zdravstveno osebje kot bolniki se zavedamo pomena telesne temperature kot enega od vitalnih znakov, saj gre za pomemben diagnostični parameter. Obstajajo različne metode merjenja temperature in vsaka ima svoje prednosti.  Med najprodornejše izume na tem področju sodi razmeroma nova brezkontaktna tehnologija, ki pa kljub edinstvenim prednostim ne more povsem nadomestiti kontaktne.  K sreči pa smo z nedavnih razvojem tehnologije dobili rešitev v obliki »vse v enem«.

V tem blogu boste izvedeli več o naslednjih temah:

• Kako merimo telesno temperaturo?
• Stanja telesne temperature
• Katere so prednosti brezkontaktnih termometrov?
• Katere so prednosti kontaktnih termometrov?
• Ali obstajajo diagnostične rešitve, ki združujejo kontaktne in brezkontaktne metode merjenja temperature?

Kako merimo telesno temperaturo?

Zlati standard merjenja temperature telesnega jedra je merjenje s posebnim upornikom, imenovanim termistor, ki se prek katetra vstavi v pljučno arterijo. Gre za zelo invazivno metodo, ki se uporablja predvsem v enotah intenzivne nege ali pri srčnih bolnikih za dodatno spremljanje hemodinamskih parametrov. [6]

V vsakdanji klinični praksi posegamo po manj invazivnih, hitrejših metodah, pri katerih se temperatura najpogosteje meri na manj občutljivih mestih, kot so ustna votlina, pod pazduho ali rektalno. Vsaka metoda ima svoje prednosti in slabosti, ki jih je treba pretehtati in upoštevati. [7] [8] [9] [10] [11] [12] [13]

V splošnih ambulantah, pri obiskih na domu ali ob pregledih v domovih za ostarele je pomembno, da je merjenje telesne temperature hitro in nezapleteno. Če pa bolnikovo stanje vključuje izrazite spremembe telesne temperature, sta bistvenega pomena natančnost in možnost neprekinjenega spremljanja.

Stanja telesne temperature

Normotermija

Normalna telesna temperatura ali normotermija pokriva razmeroma velik razpon vrednosti, ki so odvisne od starosti posameznika (starejši odrasli imajo običajno nižjo telesno temperaturo kot mlajši), časa dneva (nižja zjutraj, višja zvečer), stopnje zavesti, čustvenega stanja, telesne dejavnosti, menstrualnega cikla pri ženskah, predvsem pa od mesta merjenja (več o tem v nadaljevanju) [1] [2] [3] [4]. V splošnem veljajo za normalen razpon temperature jedra vrednosti od 36,1 °C do 37,2 °C [5].

Hipotermija

Hipotermija oz. podhladitev nastopi, ko telesna temperatura jedra pade pod 35,0 °C in je lahko blaga, zmerna, huda ali poglobljena [17]. Pri slednji bolnik ne kaže vitalnih znakov, njegova telesna temperatura pa je nižja od 20 °C, kar pogosto privede do nevroloških poškodb (možganske poškodbe) in smrti [18] [19].

Smrtnost zaradi hude in poglobljene podhladitve je visoka –– vse od 38 % do 75 % [21] [22] [23]. Po drugi strani pa podhladitev upočasni presnovne procese, zato lahko možgani prenesejo veliko daljša obdobja hipoksije kot sicer, kar nekoliko poveča možnost preživetja [20].

Hipotermijo lahko povzroči izpostavljenost hladnemu vremenu (pogosto zaradi zastrupitve z alkoholom) ali določeno zdravstveno stanje (npr. hudi primeri anoreksije nervoze) [14] [15]. Hipotermijo lahko izzovemo umetno iz medicinskih razlogov, kar se imenuje terapevtska hipotermija, cilj pa je izboljšanje nevrološkega okrevanja, zmanjšanje umrljivost pri srčnih zastojih oz. pri dojenčkih z zmerno ali hudo hipoksično-ishemično encefalopatijo. [16].

Vsakršno zdravljenje podhladitve, od blagih primerov, ki zahtevajo le pasivno zunanje segrevanje, do invazivnega aktivnega segrevanja jedra v primeru hude in poglobljene podhladitve, temelji na natančnem merjenju temperature telesnega jedra. [24]

Pri podhladitvi so najprimernejša mesta merjenja tista, pri katerih so rezultati najbližji meritvam, pridobljenim s pljučnim arterijskim katetrom, to je v požiralniku, sečnem mehurju, danki in nosno-žrelnem predelu, pri čemer prednjači merjenje temperature v požiralniku zaradi manj invazivnega pristopa in boljše kakovosti meritve, a je primerno le za intubirane bolnike [25] [26]. Meritve v ustih, na čelu, pod pazduho in v ušesu se pri podhladitvi ne obnesejo, saj je natančnost nizka, na rezultat pa vplivajo okoljski dejavniki itd. Zeo koristne pa so pri merjenju povišane telesne temperature.

Vročina in hipertermija

Na drugem koncu spektra telesne temperature imamo vročino in hipertermijo. Obe spremlja povišana telesna temperatura, vendar se stanji bistveno razlikujeta v osnovnih patofizioloških mehanizmih, intenzivnosti in resnosti.

Hipertermija je na splošno opredeljena kot temperatura telesnega jedra nad 37,5–38 °C, ki se pojavi brez spremembe nastavitvene točke telesne temperature in je simptom motnje termoregulacije [27]. Sega lahko od blage, ki jo lahko zdravimo sami, do hude. Slednja se uvršča med nujne medicinske primere, ki zahtevajo takojšnje zdravljenje (oživljanje, intravensko hidracijo, hemodializo, izpiranje želodca ali danke z ledeno fiziološko raztopino) v zdravstveni ustanovi [28] [29]. Zdravljenje je pogosto nepravočasno ali neustrezno, zato je smrtnost velika. Ocenjujejo, da je med letoma 2000 in 2019 previsoka vročina povzročila več kot 489 tisoč smrti letno [30]; najpogostejši vzrok hipertermije je toplotni udar [30]; the most common cause of hyperthermia is heat stroke [31]. Manj pogosti vzroki so neželeni učinki zdravil, tirotoksikoza, feokromocitom in poškodbe osrednjega živčevja [32] [33] [34] [35].

Vročino, ki je eden najpogostejših znakov, da je v telesu nekaj narobe, običajno opredeljujemo kot katerokoli telesno temperaturo nad normalno. Povzročajo jo zelo različna stanja, od neškodljivih do življenjsko nevarnih. Najpogostejši vzroki so virusna obolenja (prehlad, gripa, COVID-19 itd.), bakterijske okužbe (npr. okužba sečil) in parazitske okužbe (malarija); sledijo nenalezljive bolezni in stanja, od globoke venske tromboze do raka [36] [37] [38] [39] [40] [41] [42]. Za razliko od hipertermije vročine ni treba vedno zdraviti, saj gre za odziv telesa na okužbo, zaradi česar organizem spremeni svojo nastavitveno točko, da se lahko učinkoviteje brani. Če vzrok vročine ni okužba, se ta mehanizem lahko izkaže za škodljivega [43] [44] [45].

Za jasno razlikovanje med hipertermijo in vročino je treba upoštevati druge simptome ter okoljske in druge razmere, ki so vplivale na bolnika pred pregledom. Na voljo so različne metode merjenja temperature. Glede na to, da so pri vročini in hipertermiji dovoljena nekoliko večja odstopanja rezultatov kot pri spremljanju hipotermije, se lahko zanju uporabljajo tako brezkontaktni kot kontaktni termometri (digitalni, živosrebrni, ušesni, čelni termometri itd.).

Katere so prednosti brezkontaktnih termometrov?

Način merjenja telesne temperature so bistveno spremenile tehnološke inovacije, kot so brezkontaktni infrardeči (IR) termometri, zlasti odkritje polprevodnikov, ki se uporabljajo kot termistorji [46]. Njihova največja prednost je možnost merjenja telesne temperature brez fizičnega stika s telesom. Zadostuje že, da jih usmerimo na določeno mesto, navadno na pacientovo čelo. V praksi s tem odpravimo tveganje kontaminacije in posledično potrebo po zamenljivih sondah, pokrovih za sonde in razkužilih, kar pomeni zmanjšanje stroškov in prihranek časa [47] [48] [49]. Za piko na i je meritev skoraj takojšnja.

S tega vidika so brezkontaktni termometri zelo primerni za uporabo v kliničnih okoljih z velikim številom bolnikov, v katerih je treba karseda zmanjšati tveganja (navzkrižne) kontaminacije. [50] [51] [52]

Brezkontaktni termometri so lahko odlično orodje tudi v drugih okoljih, na primer v splošnih ambulantah ali bolnišnicah, zlasti pri pediatričnih pacientih, za katere so druge metode pogosto neprijetne [53].

Omeniti velja, da ušesni termometri ne spadajo med brezkontaktne termometre, čeprav je tehnologija zelo podobna. Senzorsko sondo je treba fizično vstaviti v sluhovod, ki izmeri temperaturo bobniča, tako da je v neposrednem fizičnem stiku z delom telesa.

Katere so prednosti kontaktnih termometrov?

Za kontaktne (klasične oz. tradicionalne) termometre je značilno, da so v stiku z bolnikovim telesom. Na splošno so natančnejši od brezkontaktnih in se uporabljajo, kadar je ključna natančnost meritev (npr. pri bolnikih s hipotermijo) ali kadar obstaja sum, da ima bolnik mejno vročino ali hipertermijo, ki je brezkontaktni termometer ne zazna [54].

Za kontaktne termometre se uporablja več različnih tehnologij izdelave. Nekoč najpogostejši živosrebrni termometri se danes v nekaterih državah in regijah zaradi strupenosti živega srebra in krhkosti stekla opuščajo. Namesto njih so se najbolj uveljavili digitalni termometri, ki za merjenje temperature uporabljajo termistor.

Kontaktni termometri zagotavljajo natančnejše in zanesljivejše meritve temperature kot brezkontaktni, vendar jih je treba med posameznimi obravnavami sterilizirati oz. jim nadeti pokrovčke oz. ščitnike za enkratno uporabo, da preprečimo (navzkrižno) kontaminacijo. Zdravstveni delavec mora pri merjenju temperature zabeležiti mesto merjenja, saj se rezultati med seboj precej razlikujejo [55].

Raziskave kažejo, da so pri ženskah normalne vrednosti telesne temperature oralno 33,2–38,1 °C, rektalno 36,8–37,1 °C in ušesno 35,7–37,5 °C. Pri moških so razponi nekoliko drugačni: oralno 35,7–37,7 °C, rektalno 36,7–37,5 °C in ušesno 35,5–37,5 °C [55].  

Ali obstajajo diagnostične rešitve, ki združujejo kontaktno in brezkontaktno merjenje temperature?

Da, obstajajo! Sistem MESI mTABLET Thermometer združuje brezkontaktni in kontaktni termometer v eni digitalni rešitvi. Kontaktni termometer je vdelan v brezkontaktnega, tako da sta oba vedno pri roki.

Brezkontaktni ima indikator razdalje za optimalne rezultate meritev, medtem ko ima klasični termometer ščitnike za enkratno uporabo, ki zmanjšujejo tveganje navzkrižne kontaminacije. Oba termometra sta brezžično povezana s certificirano medicinsko tablico z 11-palčnim zaslonom. Uporabnik na zaslonu izbere, kateri termometer bo uporabil, vnese merilno mesto (v primeru klasičnega kontaktnega termometra) in aktivira meritev.

Ko uporabnik potrdi rezultat meritve, se ta takoj shrani v brezplačen arhiv MESI mRECORDS v oblaku, v katerem se hranijo digitalne kartoteke. Tako je mogoče do rezultatov in grafično prikazane zgodovine meritev dostopati prek katere koli naprave, ki ima možnost internetne povezave. Napravo MESI mTABLET je mogoče preprosto povezati tudi s sistemom EZZ, tako da lahko vse meritve temperature naročite kar prek sistema in jih v njem tudi shranite.