- 

Pandemije običajno edinstveno vplivajo na družbeno, gospodarsko in politično strukturo naše družbe in trenutna pandemija covida-19 ni nobena izjema. Zaprtje celotne države, delo in učenje na daljavo, vzdrževanje varne razdalje v kombinaciji z obveznim nošenjem zaščitnih mask, novi izzivi za nekatere gospodarske panoge, močna rast drugih in politična nestabilnost so le nekatere značilnosti tega težavnega obdobja. Najpomembnejši pa je vpliv na zdravstvene sisteme, ki so se povečini izkazali za nepripravljene na porast bolnikov s covidom-19 in obvladovanje njihovih simptomov, ki zahteva veliko sredstev. Težavam v zdravstvu še ni videti konca, ne le zaradi covida-19, temveč tudi zaradi verjetno vse večjega števila bolnikov (s kardiovaskularnimi težavami), ki so posredne žrtve trenutne pandemije.

zdravje-zil-v-casu-pandemije-covida-19


V tem blogu boste izvedeli več o:

  • Učinki omejitev na zdravje v času pandemije covida-19
  • Telesna neaktivnost in tveganje za globoko vensko trombozo
  • Pomen kompresijske terapije in merjenja gleženjskega indeksa

Kako omejitve vplivajo na zdravje v času pandemije covida-19?

Učinki dolgotrajnih omejitev na zdravje mnogih, ki so bili prisiljeni ostati v zaprtih prostorih v sklopu ukrepov zaprtja držav ali samoizolacije zaradi potrjene ali domnevne okužbe s koronavirusom, so večplastni in segajo vse od psiholoških do čustvenih in fizioloških. Vplivi se razlikujejo, vendar je treba opozoriti, da tudi osnovnošolskim otrokom in vrhunskim športnikom ni bilo prizaneseno [1, 2i]. Morebitne zdravstvene težave slednjih so večinoma posredne – več poškodb zaradi pomanjkanja treninga, ki ga je povzročilo daljše zaprtje in s tem povezana telesna neaktivnost [2].

Sami se osredotočamo predvsem na neposredne zdravstvene posledice, kot so depresija, tesnoba in fiziološke spremembe, ki jih povzročajo telesna neaktivnost in drugi dejavniki, vezani na življenjski slog. Obstaja veliko dokazov, da sta bili pojavnost in resnost zgoraj omenjenih in drugih bolezenskih stanj med zaprtjem znatno večji. Pandemije so na splošno povezane z večjo pojavnostjo depresije, stresa, nespečnosti, posttravmatske stresne motnje (PTSM), jeze in izgorelosti, raziskave, opravljene o trenutni pandemiji covida-19, pa so pokazale, da tudi ta ni nobena izjema [3-7].

V španski raziskavi o psiholoških učinkih zaprtja na študente in osebje Univerze v Valladolidu so ugotovili, da je od ene petine do skoraj tretjine anketirancev poročalo o zmernem do izredno resnem pojavu tesnobe, depresije in stresa [8]. Druga, veliko obsežnejša metaštudija, v katero so bile vključene osebe iz 17 držav po vsem svetu, je pokazala podobne ugotovitve in poudarila, da so bili škodljivi (psihološki) učinki izrazitejši pri osebah z že obstoječimi zdravstvenimi stanji ali potrjeno okužbo s koronavirusom in pri zdravstvenih delavcih, zlasti medicinskih sestrah [9]. Zanimiva je tudi raziskava, ki je proučevala spremembe v pogostosti izvajanja telesne aktivnosti, trajanju spanja ter stopnji uživanja alkohola in kajenja Avstralcev med pandemijo [10]. Glede na tesno povezanost zgoraj omenjenih dejavnikov s psihološkim počutjem ni presenetljivo, da so ugotovitve pokazale povečanje nezdravih praks (čeprav raziskava ni poročala o pomembnejših spremembah na področju psihološke stiske, vendar je to morda posledica časovnega obdobja zbiranja podatkov, resnosti zaprtja in kulturnih dejavnikov) [10].

Te ugotovitve so bistvene tudi za fizično zdravje, zlasti kardiovaskularnega sistema, o katerem bomo razpravljali pozneje. To pa ni edina raziskava te vrste. Mednarodna spletna raziskava, ki je zajemala več kot tisoč udeležencev iz različnih držav po vsem svetu (predvsem iz Azije, Afrike in Evrope), je primerjala njihov življenjski slog pred in med zaprtjem [11]. Tako kot v avstralski raziskavi, so anketirane osebe tudi v tem primeru poročale o zmanjšanju telesne aktivnosti in povečanju nezdravega prehranjevanja [11] – dejavnikih, ki prispevajo k večjemu tveganju za pojav kardiovaskularnih bolezni (KVB) in večji možnosti za neugodne izide pri osebah z obstoječimi kardiovaskularnimi težavami.

Ali telesna neaktivnost vodi v globoko vensko trombozo?

Povezava med telesno (ne)aktivnostjo, nezdravimi prehranjevalnimi navadami, ki so pogosto povezane z debelostjo in sladkorno boleznijo tipa 2, kajenjem tobaka in pogostejšo pojavnostjo kardiovaskularnih bolezni, je nesporna in dobro raziskana [12-16]. Globoka venska tromboza (GVT) žal ni nobena izjema, čeprav stopnja tveganja za večjo razširjenost in resnost bolezni ni enaka kot pri drugih kardiovaskularnih boleznih.

Obsežna metaštudija (o venski trombemboliji – VTE, ne specifično GVT, vendar zaradi povezanosti obeh stanj ugotovitve za eno vsaj delno veljajo tudi za drugo) 14 ločenih raziskav je pokazala, da je redna telesna aktivnost v primerjavi s sedečim ali manj aktivnim življenjskim slogom močno povezana z manjšim tveganjem za VTE [17].

Katerih ukrepov za obvladovanje simptomov se lahko poslužujejo osebe, pri katerih obstaja večje tveganje za pojav GVT, še zlasti pa osebe z obstoječo diagnozo, glede na dejstvo, da dolgotrajni omejitveni ukrepi negativno vplivajo na pogostost in intenzivnost telesne vadbe? Poleg ukvarjanja s telesno vadbo, ki lahko zmanjša akutne simptome in morda pomaga preprečiti ali izboljšati posttrombotični sindrom, bi morale ogrožene osebe tudi celovito spremeniti svoj življenjski slog [18].

Zakaj sta pomembna kompresijska terapija in merjenje gleženjskega indeksa?

Ena od najbolj znanih konzervativnih metod za blaženje simptomov GVT (bolečine v nogah) in drugih težav, povezanih z vensko insuficienco, je kompresijska terapija (nogavice, občasna pnevmatska kompresija itd.), za kar obstajajo tehtni razlogi [19, 20]. Kljub temu bi se ta morala uporabljati zgolj pri bolnikih z znano vrednostjo gleženjskega indeksa, da se preprečijo morebitni zapleti, ki izhajajo iz nediagnosticirane periferne arterijske bolezni (PAB) [21]. Obstoječa PAB omejuje ali v celoti izključuje uporabo kompresijske terapije.

Vrednost gleženjskega indeksa je zato predpogoj za odločitev o kompresijski terapiji. V praksi se to pogosto ne izvaja; ena od raziskav, izvedenih v Združenem kraljestvu, je pokazala, da številnim bolnikom z razjedami na spodnjih okončinah (do 40 %) niso izmerili gleženjskega indeksa, skoraj tretjina bolnikov z venskimi razjedami pa ni prejemala kompresijske terapije [22]. Obstaja več razlogov za to in druge (neobjavljene) napake, med drugim verjetno slaba usposobljenost in pomanjkanje izkušenj z merjenjem gleženjskega indeksa z dopplerjevo sondo in sfigmomanometrom (ki je dolgo veljala za najpogostejšo metodo), kar lahko privede do napačnih rezultatov [23]. Na srečo obstajajo novejša orodja, kot so oscilometrijsko-pletizmografske diagnostične naprave, ki omogočajo hitro meritev gleženjskega indeksa brez napak, zato bi takšne naprave morale biti na voljo v vseh zdravstvenih ustanovah, ki izvajajo kompresijsko terapijo [24, 25].

Dolgotrajni omejitveni ukrepi v okviru zaprtja zaradi covida-19 so povezani s škodljivimi učinki na psihološko, čustveno in fizično počutje ter lahko povečajo pojavnost določenih kardiovaskularnih bolezni, kot je globoka venska tromboza. Z ustreznim in pravočasnim zdravljenjem s konzervativnimi metodami, kot je kompresijska terapija, ki temelji na ustrezni vrednosti gleženjskega indeksa, je treba začeti čim prej po potrjeni diagnozi.