- 

Trenutna pandemija je izpostavila številne šibkosti celo najnaprednejših zdravstvenih sistemov, zdravstveni kader pa deluje na robu zmogljivosti. To seveda škodi tako bolnikom s covidom-19 kot osebam, ki posredno trpijo zaradi slabše kakovosti storitev ali dostopa do preventivnega in celo nujnega zdravljenja. Posledice nezdravljenja ali omejenega zdravljenja bomo nedvomno občutili, tudi ko se bo pandemija končala ali bodo odpravljeni vsaj nekateri omejevalni preventivni ukrepi. Hkrati bi ta situacija lahko omogočila zagon širše uporabe telemedicine, ki je lahko v takšnih časih v veliko pomoč, in razvoj novih tehnoloških rešitev za soočanje z nekaterimi trenutnimi izzivi, ki to preprečujejo.

izzivi-in-trendi-v-telemedicini

V tem blogu boste izvedeli več o:

  • Opredelitev telemedicine
  • Prednosti telemedicine
  • Izzivi v telemedicini

Opredelitev telemedicine

Telemedicino opredeljujemo kot »uporabo elektronskih informacijskih in komunikacijskih tehnologij za zagotavljanje in podpiranje zdravstvenega varstva, kadar udeležence ločuje razdalja« [1]. Termin je v sedemdesetih letih 20. stoletja skoval Thomas Bird iz grške besede ‘tele’ in latinske besede ‘medicus’, ki skupaj pomenita ‘zdravljenje na daljavo’ [2]. Kako pa telemedicina izgleda v praksi in v kakšnih oblikah se pojavlja?

Zdravstveni strokovnjaki s pomočjo sodobnih telekomunikacijskih kanalov, kot je internet, diagnosticirajo bolezni na podlagi informacij, ki jih prek spletne kamere (neposredna videopovezava) zagotovijo bolniki sami ali drugo zdravstveno osebje na bolnikovi lokaciji, spremljajo potek bolezni, svetujejo o nadaljnjem zdravljenju in z roboti celo izvajajo operacije na daljavo. Vsi specialisti tega pristopa ne uporabljajo enako pogosto, pri določenih specializacijah pa uspešno izvajanje telemedicine sploh ni mogoče: med uspešnejši področji na primer spadata teledermatologija in telekardiologija, slednja pa je tesno povezana s samimi začetki telemedicine [3, 4].

Čeprav je termin star pol stoletja, zgodovina telemedicine pravzaprav sega več kot stoletje nazaj. Leta 1906 je Willem Einthoven, izjemen fiziolog in izumitelj prvega praktičnega elektrokardiograma, objavil članek, v katerem je opisal, kako je v bolnišnici s svojim elektrokardiogramom snemal bolnikove električne signale srčnega utripa, ki jih je oddajal na razdalji 1,5 km [5]. Pojav sodobnega radia je omogočil nove načine komunikacije na daljavo, kar so v dvajsetih letih 20. stoletja izkoristili norveški zdravniki, ki so na ta način nudili zdravniško pomoč bolnim članom ladijske posadke na morju [5].

Uporabo so še bolj izpopolnili v šestdesetih letih 20. stoletja v Bostonu, Massachusettsu, ZDA [6]. Raziskovalci so vzpostavili dvosmerno mikrovalovno avdiovizualno povezavo med splošno bolnišnico Massachusetts in bližnjim mednarodnim letališčem Logan ter v delo celo vključili elektronski stetoskop in druga elektronska diagnostična orodja (za njihovo uporabo na bolnikovi lokaciji je skrbela medicinska sestra oz. zdravnik) [6]. Na ta način so od 1. avgusta 1968 do 27. decembra 1969 uspešno pregledali 1000 bolnikov [6]. Zaradi hitrega tehnološkega razvoja je okorna in draga oprema za mikrovalovno komunikacijo kmalu zastarela, nastopilo pa je obdobje prevlade svetovnega spleta, ki je močno povečal doseg in prednosti telemedicine.

Katere so prednosti telemedicine?

V primerjavi z običajnim pristopom v živo ima telemedicina več jasnih prednosti. Telemedicina je najbolj priročna za bolnike, ki živijo v odročnih skupnostih, oddaljenih regijah ali drugih geografsko težavno dostopnih okoljih in ne morejo zlahka obiskati svojega splošnega zdravnika ali drugih specialistov.

Pristop na daljavo je koristen tudi pri bolnikih z omejeno gibljivostjo in osebah, ki živijo v zdravstveno-oskrbovalnih ustanovah, na primer pri bolnikih s Parkinsonovo boleznijo (specializacija telenevrologija) [7]. Širše gledano pa bi od telemedicine lahko imele največ koristi tradicionalno spregledane demografske skupine, ki zaradi svojega socialno-ekonomskega statusa in geografske oddaljenosti nimajo dostopa do kakovostnih zdravstvenih storitev [8].

Druga prednost, ki se pogosto izpostavlja, je zmanjšanje stroškov, povezanih s potovanjem do izvajalca zdravstvenega varstva (ali obratno), ter stroškov podpornega osebja, ki sprejema bolnike in izvaja administrativna dela itd. Nekatere raziskave kažejo, da so prihranki lahko precejšnji, zlasti za bolnike [9, 10]. Za natančnejši pregled dolgoročnih gospodarskih koristi bi bilo treba opraviti več realnih in celovitih raziskav.

Tretja – in z današnjega vidika zelo pomembna prednost – je odprava možnosti prenosa nalezljive bolezni med bolnikom in zdravstvenimi delavci. Poleg covida-19 se lahko bolniki na ta način izognejo še eni pogosti nalezljivi bolezni – MRSA, ki bistveno poveča tveganje za prezgodnjo smrt pri hospitaliziranih bolnikih z oslabljenim imunskim sistemom [11-15]. Kljub tej in drugim prednostim pa telemedicina v mnogih pogledih še ni sestavni del sodobnega zdravstva.

Kateri so izzivi v telemedicini?

Obstaja veliko izzivov, ki preprečujejo širšo uporabo telemedicine, začnejo pa se z drugo platjo medalje upoštevanja fizične razdalje med zdravnikom in bolnikom – pomanjkanjem obravnave v živo. Številnih zdravstvenih stanj namreč ni mogoče diagnosticirati ali zaznati zgolj na videz (prek videopovezave). Diagnostične naprave so lahko v pomoč, vendar so pogosto drage, ne da se jih uporabljati zunaj specializiranih laboratorijev ali zahtevajo posebej usposobljeno osebje, kar izniči številne prednosti uporabe na daljavo. Nedvomno bo tehnološki napredek v prihodnosti te težave rešil z razvojem in širitvijo natančnih in zanesljivih prenosnih diagnostičnih naprav, ki delujejo na način interneta stvari [16].

Druga pomembna točka, na katero so opozorili nekateri raziskovalci, je, da niti zdravstveni delavci niti bolniki niso naklonjeni uporabi sodobne tehnologije in/ali delovnih protokolov, povezanih s telemedicino, ki odstopajo od običajnega pristopa. Nazadnje pa zapletenost in ranljivost z vidika (kibernetske) varnosti, ki je povezana z učinkovitim upravljanjem velike količine podatkov (znanih kot masovni podatki), zbranih in obdelanih kot del diagnostike in zdravljenja na daljavo, predstavljajo tako pravni kot tehnološki izziv [17, 18].

Na srečo je bil na tem področju dosežen velik napredek, predvsem z razvojem elektronskih zdravstvenih zapisov (EZZ). Ti preprečujejo številne napake (z vidika uporabnika, na primer napake zaradi nečitljive pisave na fizičnih papirnatih zapisih), hkrati pa omogočajo predstavitev podatkov, pridobljenih po običajnih ali telemedicinskih kanalih, sledljivost sprememb, zelo preprosto izmenjavo prek interneta ali lokalnih omrežij ter veliko več [19-25].

Poleg tega je na trgu na voljo več novih tehničnih diagnostičnih rešitev, katerih namen je vključiti podporo za EZZ in njihovo skupno rabo na daljavo v diagnostičnih napravah. Zdravstvenim delavcem nudijo večjo prilagodljivost pri delu, saj lahko določijo, kje bo bolnik pregledan in kdo ima dostop do bolnikovih podatkov za nadaljnje zdravljenje ali dodatne diagnostične postopke. Kljub temu ti pripomočki v sodobnih zdravstvenih ordinacijah še niso postali stalnica.

Telemedicina ponuja smiselno alternativo običajnemu pristopu pri izbranih bolnikih in lahko zagotavlja dragoceno dopolnilno storitev za uporabnike zdravstvenih storitev na splošno. Vendar pa več tehnoloških, praktičnih, kulturnih in pravnih ovir trenutno preprečuje njeno širšo uporabo.