Ljudje lahko preživimo brez marsikatere življenjske potrebščine, vendar kisik ni ena od njih. Vsi vdihavamo zrak iz istega ozračja in imamo podobne osnovne potrebe. Zato je vsako pomembno odstopanje v nasičenosti s kisikom lahko vzrok za zaskrbljenost.
Prenašalec kisika v človeškem telesu je hemoglobin in odstotek mest za vezavo (hemoglobina) v krvnem obtoku, ki jih zaseda kisik, je klinično zelo pomemben, zlasti če je njegova vrednost nenavadno nizka [1]. Na voljo sta dve različni metodi merjenja nasičenosti s kisikom, ki se razlikujeta v kompleksnosti in invazivnosti, vendar moramo najprej ustrezno opredeliti, kaj nasičenost s kisikom sploh je in kako jo izmeriti.
Nasičenost s kisikom (saturacija) je preprosto delež hemoglobina, nasičenega s kisikom, v primerjavi s celotno količino hemoglobina v bolnikovi krvi, izražen v odstotkih, vendar se ta odstotni delež razlikuje glede na telesni predel, kjer se opravi meritev. Merjenje nasičenosti s kisikom v arterijah (SaO2) vključuje odvzem krvi in analizo z analizatorjem plinov v krvi [2]. Normalne vrednosti so med 100 in 94 %, medtem ko vrednost 90 % ali manj nakazuje hipoksemijo [3, 4]. To je najnatančnejša metoda merjenja nasičenosti s kisikom, vendar ima pomembno slabost – za vsako meritev je treba bolniku odvzeti vzorec krvi.
V tem je merjenje SaO2 podobno kombiniranemu merjenju nasičenosti s kisikom v venah (SvO2), čeprav se zadnje pomembno razlikuje glede na mesto punkcije in uporabljeno merilno tehnologijo. Pri postopku sicer ni treba dejansko odvzeti krvi, je pa primerljivo invaziven in celo zapletenejši. Najprej se v pljučno arterijo uvede pretočno usmerjen kateter za pljučno arterijo (PAC) in nato sonda iz optičnih vlaken, priključena na monitor oksimetra.
Z uporabo načel reflektivne spektrofotometrije (ugotavljanje količine nasičenega hemoglobina na podlagi absorpcije svetlobe v pregledani krvi) diagnostični sistem nato izmeri rezultat porabe (O2) in dovajanja kisika (tj. kako dobro telo dovaja kisik v tkiva). Normalne vrednosti SvO2 so med 70 in 80 %, vsakršen pomemben odklon pa nakazuje možne patološke težave: nižje vrednosti so pogoste pri bolnikih z anemijo, višje pa pri tistih z distribucijskim šokom [5, 6].
Na drugem koncu spektra sta nasičenost tkiva s kisikom (StO2) in periferna nasičenost s kisikom (SpO2), neinvazivni in nasploh priročnejši metodi, ki pa nista enakovredni niti SaO2 niti SvO2. Merjenje StO2 temelji na bližnji infrardeči spektroskopiji (NIRS), optični metodi uporabe svetlobe za osvetlitev kemijskih spojin. Optični senzor se preprosto pritisne ob kožo brez kakršnih koli posebnih postopkov.
Pri tej sorazmerno novi tehnologiji ni vedno jasno, katere so normalne vrednosti pri zdravih posameznikih, uporablja pa se redkeje kot druge metode merjenja nasičenosti s kisikom. Metoda je primerna za spremljanje oksigenacije stopal pri bolnikih, pri katerih se izvaja endovaskularna revaskularizacija v okviru zdravljenja kritične ishemije okončin, najresnejšega zapleta periferne arterijske bolezni (PAB).
Po drugi strani je merjenje periferne nasičenosti s kisikom (SpO2) bolj vsestransko uporabna metoda, ki se uporablja pogosteje in ima v primerjavi z drugimi metodami številne pomembne prednosti. Pulzna oksimetrija, kot se imenuje metoda merjenja SpO2, je precej podobna metodi StO2: pulzna oksimetrija uporablja dva svetlobna vira rdeče in bližnje infrardeče svetlobe ter meri njuno absorpcijo v tkivu. Pripomoček izvede več meritev na sekundo in izračuna nasičenost s kisikom na podlagi zaznane razlike med večjo nasičenostjo s kisikom v arterijski krvi in manjšo nasičenostjo s kisikom v tkivu venskega sistema.
Pulzna oksimetrija se uporablja za številne namene, od diagnosticiranja apneje med spanjem in odkrivanja hipoksemije pri perioperativnih bolnikih do ocenjevanja resnosti astme in/ali KOPB ter titracije v okviru dopolnilnega zdravljenja s kisikom pri bolnikih, odvisnih od ventilatorja [12, 13, 14, 15]. Vendar si niti dva pulzna oksimetra nista podobna; med njimi so lahko opazne razlike v rezultatih meritev, zlasti med poceni in dragimi pripomočki, pri čemer so zadnji natančnejši.
Dva glavna dejavnika, ki vplivata na kakovost odčitkov pulzne oksimetrije, sta gibanje (artefakt na podlagi gibanja) prsta ali ušesne mečice, kamor se pri merjenju namesti senzor, in nizka perfuzija [17, 18, 19]. Napredki na področju programske opreme in algoritemskega filtriranja zmanjšujejo težavnost teh dejavnikov, vendar v različnem obsegu. Ne morejo se denimo primerjati z zapletenimi algoritmi, s katerimi MESI mTABLET SPO2 zdravnikom zagotavlja pravilne rezultate. Seveda to ni vse, kar ta pripomoček ponuja. Funkcije, povezane s SPO2, vključujejo pulzno frekvenco in napredne postopke merjenja, kot je 6-minutni test hoje itd.
Poleg tega je v tablico MESI mTABLET integrirana podpora za MESI mRECORDS, sistem za upravljanje in skupno rabo elektronskih kartotek. To omogoča samodejno shranjevanje rezultatov SPO2 v bolnikovi EHR in preprosto skupno rabo podatkov z ustreznimi specialisti in drugimi zdravstvenimi delavci, četudi niso uporabniki tablice MESI mTABLET.
Pulzna oksimetrija je dragocena in neinvazivna diagnostična metoda za oceno nasičenosti s kisikom, ki je primerna za uporabo tako v splošnem ordinacijah kot tudi ustanovah za ambulantno zdravljenje in bolnišnicah. Uporabniki v slednji skupini po navadi potrebujejo zgolj preprost pulzni oksimeter, medtem ko imajo tisti v prvi skupini veliko strožje zahteve, ki jih lahko izpolnijo samo pripomočki, kot je MESI mTABLET SPO2, s funkcijami, katerih prednosti presegajo pulzno oksimetrijo.